Tako mali je svet.
Tako ozek.
Med strogimi robovi
visi obešeno sonce.
Zrak prepreda naglušnost,
pregluha
za jek izginjajočih duš,
za ponik malih, dobrih hrepenenj,
za dotike nedolžnih drhtenj
izgubljenih
v zadušenem zelenilu.
Zidovi se razraščajo
v nebo,
roke hlastajo,
le sam sebi
si lahko desnica,
ki bogati nogo,
s katero se držiš visoko.
Tako mali je tvoj svet
skozi zdrave oči.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Neni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!