Čuti se bistvo prostora,
kjer dobro vse umira
in zlo se vedno bolj šopiri,
kjer s praznimi pogledi hodijo ljudje.

Roka v dlan ne seže brez zagotovila,
da v revščini vzgojena ne bi se osramotila,
če slučajno bi v javnost žulje pomolila
in bi ljudem darove zemlje podelila.

Duša lepi potrpljenje in zavira let,
ki širi krila zapeljana k zmoti,
le volja s trdo uzdo vodi v smer,
kjer je podlaga čast in poštenost.

Čuti razboleli iz kosti in mozga
se v žarečem soncu cvrejo,
po dežju si mavrica v lok ogrne
barvno pregrinjalo.

V zemljo stkana sovražnica vrlin,
s svojo veščino težka skala,
je v srca ljudi zavist posejala,
je kot reka v strugi ostala.

nena