NI_ŠE ZAVESTI

Kaj bi rekla, če bi vedela,

da se je na dan, ko si se rodila,

zrušil jez v Naongu in je silna voda

zagrebla sto tisoč

majhnih rumenih življenj

iz riževih sanj,

da se je istega dne

v zeleno šumečih gozdovih

k deblom postavilo ducat ljudi

in nato padlo brez glav,

da je tajpan ugriznil deklico,

ki bi odkrila cepivo

proti demenci,

da sta se daleč stran srečali

dve zvezdi, se speli v bel objem

in se razbili?

Kaj bi rekla, če bi vedela,

da se je na dan tvojega rojstva

zgodilo toliko življenja,

toliko tega, česar se bojiš,

takrat pa si mogočno zavreščala

in pohlepno vsrkala vase

zrak vseh zemljanov in materino

dojko in pozornost velikih ljudi?

 

*

 

Ali še zdaj razmišljaš,

kako prikladno je ponarediti

sinhroni orgazem, in iščeš

tisto čarobno čutnico

v dogodkovnem obzorju?

Ti je že kdo pritisnil nanjo

in te je vsrkala melasa

singularnosti? Ali še vedno

neguješ razmerja z lažmi

in se solziš ob nanašanju maskare?

Imaš še vedno trup boginje

in v njem katakombo, ki jo je

izrezljala kireta?  

 

*

 

Rekla si, da boš imela

sina in hčer.

Konrada in Valerijo, dobro

se še spominjam.

Rekla si, da ti je všeč Rajko

s kodrastimi črnimi lasmi.

Mislila si, da imaš v srcu

rjav pigment, res pa so bile

tvoje oči jantarne

in so dišale po marelicah.

Tvoji beli prsti so se me bali,

bili so vlažni in so se lepili

drug na drugega,

ampak nič za to,

saj te je babica naučila

Sveti angel, varuh moj,

in viski te je dvignil

v 72. nadstropje.

 

*

 

Potem si hujšala, hujšala,

hujša la la la la

 

*

 

On pa je izgubljal lase in dlake

in pamet in tebe,

in skupaj sta te iskala za mrežnico

in v rumeni pegi

in te našla šele med muhami

razbite steklovine.

 

*

 

Kaj bi rekla, če bi vedela,

da se je na dan, ko si rodila,

zrušil jez iz riževih sanj?

 

Da je v gozdovih

ducat ljudi brez glav?

 

Da je tajpan ugriznil

dve zvezdi?

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Sašo

Poslano:
05. 02. 2015 ob 09:21

Res, kaj bi lahko rekel, napisal ob tem, kot en velik skupek pomenljivih in globokih misli. Odlično, Kerstin!

lp Sašo

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
06. 02. 2015 ob 21:19
Spremenjeno:
06. 02. 2015 ob 21:20

Kot notranji monolog, kot prijateljski ali materinski nagovor ... pesem, ki umešča drobno življenje enega v konglomerat milijard in bitk za preživetje in smrti po nepotrebnem ... in potem so tu notranji boji in spreminjanje od rojstva, postopno ali naknadno ozaveščanje ... pesem, po kateri se začnemo spraševati o dnevu svojega rojstva in ozaveščanju o preživetem. Čestitke,

Ana

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
07. 02. 2015 ob 01:00

In to je šele polovica nekega majhnega življenja ...

Hvala obema za komentar. Ana, vesela sem tvoje interpretacije, ki ujame bistvo.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 05. 02. 2015 ob 08:36
  • Prebrano 1001 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 529.92
  • Število ocen: 18

Zastavica