Kaj bi rekla, če bi vedela,
da se je na dan, ko si se rodila,
zrušil jez v Naongu in je silna voda
zagrebla sto tisoč
majhnih rumenih življenj
iz riževih sanj,
da se je istega dne
v zeleno šumečih gozdovih
k deblom postavilo ducat ljudi
in nato padlo brez glav,
da je tajpan ugriznil deklico,
ki bi odkrila cepivo
proti demenci,
da sta se daleč stran srečali
dve zvezdi, se speli v bel objem
in se razbili?
Kaj bi rekla, če bi vedela,
da se je na dan tvojega rojstva
zgodilo toliko življenja,
toliko tega, česar se bojiš,
takrat pa si mogočno zavreščala
in pohlepno vsrkala vase
zrak vseh zemljanov in materino
dojko in pozornost velikih ljudi?
*
Ali še zdaj razmišljaš,
kako prikladno je ponarediti
sinhroni orgazem, in iščeš
tisto čarobno čutnico
v dogodkovnem obzorju?
Ti je že kdo pritisnil nanjo
in te je vsrkala melasa
singularnosti? Ali še vedno
neguješ razmerja z lažmi
in se solziš ob nanašanju maskare?
Imaš še vedno trup boginje
in v njem katakombo, ki jo je
izrezljala kireta?
*
Rekla si, da boš imela
sina in hčer.
Konrada in Valerijo, dobro
se še spominjam.
Rekla si, da ti je všeč Rajko
s kodrastimi črnimi lasmi.
Mislila si, da imaš v srcu
rjav pigment, res pa so bile
tvoje oči jantarne
in so dišale po marelicah.
Tvoji beli prsti so se me bali,
bili so vlažni in so se lepili
drug na drugega,
ampak nič za to,
saj te je babica naučila
Sveti angel, varuh moj,
in viski te je dvignil
v 72. nadstropje.
*
Potem si hujšala, hujšala,
hujša la la la la
*
On pa je izgubljal lase in dlake
in pamet in tebe,
in skupaj sta te iskala za mrežnico
in v rumeni pegi
in te našla šele med muhami
razbite steklovine.
*
Kaj bi rekla, če bi vedela,
da se je na dan, ko si rodila,
zrušil jez iz riževih sanj?
Da je v gozdovih
ducat ljudi brez glav?
Da je tajpan ugriznil
dve zvezdi?
Res, kaj bi lahko rekel, napisal ob tem, kot en velik skupek pomenljivih in globokih misli. Odlično, Kerstin!
lp Sašo
urednica
Poslano:
06. 02. 2015 ob 21:19
Spremenjeno:
06. 02. 2015 ob 21:20
Kot notranji monolog, kot prijateljski ali materinski nagovor ... pesem, ki umešča drobno življenje enega v konglomerat milijard in bitk za preživetje in smrti po nepotrebnem ... in potem so tu notranji boji in spreminjanje od rojstva, postopno ali naknadno ozaveščanje ... pesem, po kateri se začnemo spraševati o dnevu svojega rojstva in ozaveščanju o preživetem. Čestitke,
Ana
In to je šele polovica nekega majhnega življenja ...
Hvala obema za komentar. Ana, vesela sem tvoje interpretacije, ki ujame bistvo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!