Pomladni dež šumi.

Izpira svežo sled

tvojih korakov.

Pohojena trava

 se boleče dviguje.

Večerni mrak molči,

poln tesnobe,

kot siva, zaprašena postaja. 

Odhajaš. Brez besed.

 Potnik neznanega mesta,

eden izmed mnogih

na postaji življenja,

brez obljub in sanj.

Brez načrtov.

Nič te ne skrbi, kaj bo.

Kar je bilo tega ne obžaluješ.

Brez nemira odideš.

Ostal je prazen peron,

potnikov ni več,

bil si zadnji med prvimi.

Naslednji vlak zamuja, so sporočili …

Zdenka Detiček Opič