Brezpredmetni zapisi predmetnosti (Za 12.45)
Zdaj bi si že moral zapomniti datum. In uro tudi.
Ure lažejo. Vse po vrsti so patološke lažnivke,
ki kažejo točno tisto, kar vidiš. Nedostopnost
časa prezrcalijo v tvoje možgane in se ti prijetno
nasmehnejo.
Sami smo nastavili misli. Razstavili smo jih po
knjigah in sedaj se mučimo z lastno pisavo, ker
ne znamo prebrati. Obžalujemo hitropis in
iščemo zdravnike, ki baje znajo prebrati vsako
skrpucalo.
Še ure smo nastavili sami, skrbno navili
in postavili nad kamine, da jim bo toplo,
da bodo mogoče kdaj pokazale drugače, kot je.
Pa ni nikoli drugače. Vse je tako, kot smo zapisali
ob čudežnem ugrizu jabolka – neberljivo.
Odlično ubesedena (brez)predmetnost. :) V pesmi je ujet večni krog (česa, je prepuščeno bralcu, mene vleče v filozofske vode, zato raje ne bom razpredala dalje :) in prespraševan smisel obstajanja ob ključni resnici, da ure lažejo - in tu se pojavi paradoks: kako si zapomniti nekaj, kar ne obstaja, in ali si je izmišljotino (človeška percepcija časa) laže zapomniti kot dojeti resnico?
Popravila sem ti skropocalo (?) v skrpucalo. :)
Aleksandra, nikoli se ne branim filozofskih vod. O času bi se dalo razpredati v neskončnost ... (pa naj ta obstaja ali ne ... ) ;)
Hvala za podčrtanko in popravek. :) (za to skrpucalo res nisem vedela, kak je pravilen zapis)
lp, H
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 04. 02. 2015 ob 19:59
- Prebrano 723 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 173.4
- Število ocen: 8