Ponosno kakor cesarica

sprehajaš vzdolž se mojstrovin

in v vlogi skrivnega ljubimca

kot cucek vdano ti sledim.

In hladno se oziraš v slike,

brez pravega zanimanja.

Ne Klimt, ne Rubensove bitke

Ti ne ogrejejo srca!

Bežijo mimo dela večna,

ki se ne ponovijo več;

tam Rembrandta obličje srečaš,

a molk njegov ti je odveč.

Premračna so ta platna zate,

preveč je grdih v njih resnic,

ki rušijo ti sanje zlate

in dramijo te v svet krivic.

Le kaj ti bodo ti resnobni,

portreti starih dvornih dam?

Ti šla na Dunaj si sodobni

zaradi čevljev in kavarn.

A tukaj Breugelova* so dela!

Glej, kmečko svatbo pisano

in Lovce v snegu, ki brez plena

domov se tožni vračajo,

mar to ti duše ne predrami?

Ah, ti molčiš, kot kip leseni...

A jaz, najraje bi pozdravil

vse te umetnine na kolenih!

In ko zazrem se v stranski sobi

še zadnjič, ko odhajava,

v obraz vsevedni in žalobni,

ki ga načela je tema,

v oči molčeče, temne, nežne,

ki v njih tli ogenj iz nebes;

spoznam, ti - zgolj romanca bežna,

a Rembrandt - ljubi me zares!

Matej Krevs