vsakič, ko sem se zaljubil,
sem začel sanjati o svoji smrti
najprej o mladostni radovednosti
in njeni smrtni nevarnosti,
kasneje o skupnosti
in moji epizodni vlogi v njej
ta se je v sanjah,
morda da ne bi bila razvlečena,
nezanimiva in dolgočasna,
končevala s pokom, z rezom,
čeprav bi lahko tiho in mirno
naredil prostor novim generacijam
morda so sanje le odsev groze,
ki jo začutim nekje v kosteh
pred samoto v sterilni beli sobi
osvetljeni z modrikastim neonom
v trenutkih preden neka predraga mašina
odzvoni moj zadnji bing
pa vendar to ni sila
modrih mož, dobrih, resnih mož, divjih mož
iz neke vilanele
ob soočenju z neizbežnim,
niti zadnji trenutek, da v življenju
še ujamem nekakšen smisel
ker so to sanje o ljubezni
tiste vrste, ko se lahko v celoti
podarim skozi nekakšen akt
tako kot tisti terorist
ki so ga zato pred nekaj tisočletji
razpeli na križ
Scenarij za smrt, ki bo prišla, ne ve se kdaj, ampak ves čas od rojstva se bliža ... tudi dramaturgija pesmi spominja na iztrgane prizore iz življenja, le da so tu osvetljeni tisti, v katerih se misli o smrti ...
Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: bp
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!