Stopam v temo

med črne zidove

prastarih časov

z novimi okni,

da lažje vidijo temo.

Stopam počasi

kakor bi šla za pogrebom

in mi je vsakega

koraka žal,

ker ga ne bom mogla

vzeti s seboj.

Po dolgi poti

počasi upočasnjene hoje

pridem pod lampo

si poiščem robček

in si obrišem

nos in oči.

Nihče ne gleda

ker nič ne vidi,

niti mene

s črnim plaščem

s kapuco

ki zakrije glavo

in pol obraza.

Diham utrujajoče

in zadržujem dih

kadar slutim

da prihajajjo

mimoidoči,

takrat zaprem usta

in počasi

diham

skozi nos.

Odprem usta

in znova vdahnem

ko gredo koraki mimo,

ker jaz zmeraj bolj hitim

in navadila sem se teme,

nič več me ne straši.

Niti kadar me kdo

bere ne,

če mu uspe

me prebrati.

Potiho

ali na glas.

IŽ-lev