Vse bolj težek korak

po vse bolj razvejani poti

prepolni zmot in napak,

me vodi v pristan.

Čez barvo sili kepa osivelih las,

opomin, da krutost življenja

pušča bele sledi, upognjen hrbet

in korak, ki po asfaltu drsi.

Zbegane misli lovijo pretrgano nit

in ubijajo napor lepljivega

klišejskega spomina mladih let.

Okorele kosti škripljejo da boli,

maziva ni, ki odstranil bi skrbi,

da, zavest minljivosti živi.

nena