Ko je šla, sem pomislila: Saj bo spet prišla.
Prinesla bo pomarančne olupke, s katerimi
si bova gladili kožo in se smejali s kumaro
na obrazu. Druga drugi se bova počasi odpenjali
in razgaljali praske. Brezroki si bova
podajali dotike in pili tišino v naju in ko bova
na konici svetlobe, nama bo vseeno za vse zvezde,
ki niso plesale pesnikom, za morja, ki so šepetala
skalnatim prepadom, za doline, ki so sprehajale
popotnike gluhih oči in mrtvih ust, za pesek,
ki ga ni bilo na podrasti otroštva, za pomlad, ki je
pozabila prinesti popke, za noči, ki so bežale pred
mano in jih nikoli nisem ujela.

Ko bo prišla, bo nasmejana sklonila svojo temno
glavo in zadihala v vez med nama.
Razprla bo dlani, da bo zašumel vodnjak v njih in
pobožala kamen, ki bo zadrhtel ob njenih stopalih.

Ko bo prišla, bo objela vse moje napake
in me pogledala, kot da me vidi.

Vesna Šare