1.
je vzela lekadol, do zvezd opustošena od
tsunamijev, od hormonske bibavice. vrbe
visijo s srbov, s črvov: televizija žari, roka
praska lise s šip. med stisnjenimi koleni ni
več nirvane, ni več brencljev. le salo je še,
le sol. kako se smeji kamela v neoprenski

2.
obleki, kakšne barve so školjke bisernice?
zajec se stara, spi v brezbarvnem kanuju,
s črnilom maže gobce rib. jedci slanine se
režijo s svetih slik, okoli okopov so mine!
v halji iz ustrojene dekliške kože se bard
natika na lastne kavlje: brezmejno tršat.

3.
sikni kot para, pesem, odčaraj sluz, odpri
siva vrata jame, vriskaj v temi katakomb!
goslač se spreminja v lebdečega bleferja,
v nemega ptiča, v kromanjonsko pražival:
nietzsche je mrtev, naj živi bog! po nebu
se v stekleni krogli prevaža jimi hendrix.

Dani Bedrač