na trepalnice se ji je usedala bela luč
prihajajoča iz sosednjega prostora
kot metulj je zakrožila z rokami kvišku
in v blazinice prstov ujela pramen snežnih las
za trenutek se je zazrla v čisto novo steno
vsi otroci so se igrali s sencami na njej
bik golobica jagnje čaplja ibis medved
lahkotna iluzornost skromnih prispodob
oblak v višavah upanja in vere v dobro
vidne so bile pikice nevtralnih kokoši
iz nič se je pričelo samodejno razbiranje
vsega pomembnega zavitega v hladen
ponos ki je nežno zaprl nemoč v kokon
prevzela jo je strast življenjske prvinskosti

Klavdija KIA Zbičajnik