letim kot ptica
z dušo v vesolju,
kadar sedim v svojem fotelju
pred velikim oknom v dnevni sobi.

v kaminu tiho prasketa poleno
spremenjeno v žerjavico.
iskrice letijo po zraku,
utrnejo se na preprogi pred kaminom.

nenadoma se znajdem sredi preproge.
le-ta vzvalovi, se dvigne
in skozi odprto okno odplava ven, na svobodo.
dvigne se visoko pod nebo,
obsijano z zvezdami.
vse pod mano je ovito v temo.

štejem zvezde, a ne pridem do konca.
lunin krajec se mi smehlja,
plujem skozi neskončnost noči.
občutim veselje, vznesenost,
globoko zajemam sapo
in vdihujem sveži majski zrak.

na obzorju se počasi jasni.
zaspano sonce mežika,
zdi se, da je neodločeno,
ali naj vzide ali ne.

preproga se počasi spušča
in varno in zanesljivo
znova pristane na tleh
poleg že ugaslega kamina.

črni_tulipan