Hodim po parku in gledam cvetlice,
vse dišeče in cvetoče,
bele, plave in rdeče,
iščem pravo,
ki pokazala bi mi sreče,
a kaj ko so tako majhne in ranljive.

Tam so še prelepe ptice,
pojejo, plešejo in lete,
v svojem perju odsevajo zlato sonce,
vse v paru, a jaz sam,
rad bi z njimi odletel nekam stran,
le manjkajo mi krila.

Na klopcah vidim zale deklice,
ovite v objemu lepih fantičev,
teh groznih zlobnih fičfiričev,
zdaj iz nosa teče škrlatna kri,
kriv enostaven bil je dotik,
šlatal ne bom zasedenih več ritk.

Na tem svetu res ni pravice!
Ni ljubezni za zgube,
le močni dobivajo poljube,
nisem odšel,dokler si nisem zadal obljube:
pridem zvečer, ko ne bo take gužve,
ni vrag, da ni podobnega osamljenega bitja,
ki dal bi malo mi vesele družbe.

Noč, lunca in zvezdice,
vse predalače, predaleč stran,
ojoj, ojoj, spet propadel bo moj plan,
obdržal samski bom bil stan,
življenje zares mi je zaman!
“Ne obupaj, ne pojdi stran,
poglej še kak drugi kraj!”

Tam stala prelepa je klopca,
tako osamljena, otožna,
v mesečini izgledala bolj je prožna,
lepša kot katerakoli roža,
bolj privlačna kot dekliška koža,
danes je moja noč,
ljubim jo srčno, hvala ti Bog za tvojo pomoč!
Seksal s klopco in skoraj izgubil penis.

Transhumanist