Visok monoliten kamnit spomenik,
v daljavi trobenta se sliši,
možgane prebada na tisoče slik,
mi glavo razjedajo miši.
Poldrágo kaménje modrikastih senc,
v očeh mi žari barabíja,
nad zgodbe brez gladko tekočih sekvenc
strupena se mavrica zvija.
Ploščad makadamska kot trg Tiananmen,
sem v kotu stražar brez orožja,
raztrgan in trd od peta do ramen,
a poln alpskega domotožja.
Neskončna ravnina peščenih valov,
po njej se preganja plast mivke,
ob zadnjem spravilu pšenice domov
se v zraku igrajo rojivke.
Miniatura, polna podob, ki sprožajo asociacije, vzdušje melanholije poudarjajo videne in primerjane / dozdevane slike. Tudi forma pesmi gladko teče po (valoviti) ravnini, čestitke,
Ana
Najlepša hvala, Ana!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ficra_zom
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!