Aja, točno … tako je to!
(ne berem vseh komentarjev)
nekdo je nekaj rekel in potem
je ta drugi povedal naprej,
da je lahko prvi jasno izrazil
svoje tako-skrite misli
(…)
Želve so zapustile oklepe
… in seveda! Nekdo mora plačati
škodo in položnice in davke -
deževnica je vendar privilegij
(hmm … ta zvezda preveč sveti)
Konec bo. Konec, vam rečem.
Kiti eksplodirajo, če jih predolgo
pustiš ležati naokoli
(zakaj te ne morem nehati
gledati?)
Ni rešitve. V dreku smo, pa mislimo,
da se ližemo v čokoladni kopeli.
(prah si in v prah se povrneš)
In je treba povedati!
naprej naprej naprej gor&narazen,
da bo blata vedno več in …
nekdo je nekaj rekel -
(ah, tvoja zvezda me je zaslepila)
Pesem, ki navidez lahkotno niza komentarje, ki so v sodobni komunikaciji brez repa in glave, kažejo na smrt komunikacije, ki postaja brez izvora in razrešitve, brez pomena in katarze. Praznina, ki jo zasenči (morda lahko) le svetloba ali tišina. Čestitke,
Ana
:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!