Vsak večer jo polega.
Do zelenega
skrtači svoje okno
in ga zapre,
da se ne vidi vanj.
Odgrne ležišče,
popravi vzglavnik
in počaka, da pride.
Dvigne jo,
najvišje pod strop,
da čuti nasmeh,
in jo nežno odloži
med cvetove in sanje.
Poljubi jo na čelo,
na tople ustnice,
na koder las.
K naročju ji prisloni
sebe,
jo pokrije in gleda,
kako spi.
Vsako jutro se polega na njen prazen stol.
Obstoj nečesa, kar je prisotno le za p.s. - in ta lirično zazibana ponavljajoča vsakdanjost - pesem, ki izginja v skrivnost, da ji bralec sledi z vse več čuti ... Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!