O plavanju nimam blage veze,
še žabica me komaj da drži nad gladino,
a pri tem še vseeno vsakič pomakam
brado in pijem slano, usrano vodo.
Oče me je kravla učil vsako leto v Ladinskem Gaju,
še celo plavalna očala mi je kupil,
ko mi sicer ni nikoli kupil ničesar.
Od ponosa, da nisem potonila s polnim želodcem
maminih makaronov, sem brcala in ustvarjala
peno, se igrala s slano prevleko,
a ta igra se je igrala bolj za obstanek
kot za otroško veselje.
Če izgubiš, te ni več. Ta vsemogočnost
te pogoltne vase, od tebe pa na površje
priplava le šop las in zgornji del kopalk,
ki so se odvezale, ko te je vrtinec
neskončnosti vsrkaval vase.
Izgineš iz obličja kopnega.
Postaneš morska deklica.
Če znaš plavati.
In zadrževati zrak v pljučih več kot 42 sekund.
Če znaš ustvarjati le peno
in piti lastno pogubo,
boš izginila iz obličja kopnega in morja,
stvarstvo ne pozna pogajanj.
Kaj pa se zgodi,
če ne potrebuješ vode,
da se počutiš,
kot da toneš?

Anja G.