Ne vidim te
v telesu,
ki v okovih vsakdana
tuje drsi ob meni.
Moj čut je lačen,
najina skladnost
ujeta v zrno
poznega večera.
Že dolgo sva
reka,
razpolovljena
v dva rečna rokava.
Pod težo razdalje
potrpežljivo molčim.
Izven brzic,
čez kakih tisoč ovinkov
se boš ustavil.
V tistem jutru dišečih trav,
kjer bledo leži
najina sramežljivost
poletne romance,
me boš iskal-
upajoč,
da me najdeš
še pravi čas.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Neni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!