zadnji trenutek pesmi, ki poseže v večnost, kjer se preliva dvoje. vprašanje in odgovor.

Zelo lepa pesem, čeprav se komu lahko zdi preveč nitna, pa ravno ta snop na koncu, naj kar povem - mene razveseli. Odlično Silvana. si ju.

vir: http://fison-zair.blogspot.com/2010/01/magic-of-mc-escher.html

* kako blizu je kalejdoskop?

Jure, hvala za ustvarjalen odziv.

Precej je zavito nitasta, ja. Eni, ki znajo niti razvozlati, iz tega delajo pravo umetnost:

http://gallery.bridgesmathart.org/exhibitions/2013-bridges-conference/jlrodri

*Kako blizu je kalejdoskop? He, pravzaprav zelo blizu: na dosegu roke, zraven računalniškega zaslona, tako ali drugače vedno na očeh:)

Lep dan,

Silvana

:) vsi smo že zliti v eno, vendar na neskončni oddaljenosti, pa ne mislim  v prostoru in času

Iz celice v celost je, sistemsko ali evolucijsko gledano, proces s precej metamorfozami ali metaforami. Če že mislimo, da nekako obvladamo (svoj) prostor in čas, zavesti kljub poimenovanju Homo sapiens sapiens sapiens itd. pač ne. Lep dan, S.

Pesem se mi zdi zanimiva tudi zaradi svoje introspekcije, ki je ponazorjena z opazovanjem (sicer z napravami vesoljskega dometa) mikrokozmosa, celic. Kakšne premene v nitastih in elipsastih strukturah povzročijo občutja človeka? ... in še druga taka vprašanja sproža tvoja pesem. Laboratorijsko vzdušje postavljaš z izbranimi izrazi, ki delujejo skrivnostno, rahlo in izjemno natančno, čestitke,

Ana

Talitha in Ana, hvala. Včasih si predstavljam, da se skozi precej zmogljiv teleskop vidi podobno kot skozi precej zmogljiv mikroskop. In obratno. LPS.

Omeniti bi bilo treba še endoskop (vsaj za stare Grke je bil menda trebuh sedež duše, ko je pesem ravno uokvirjena v njihove ideje o dobrem in lepem), da bi lahko gledali tri svetove in njih prelivanja preko membran in zlivanja jeder v fuziji, galaksij in črmih lukenj v gravitacijski privlačnosti, celic v spolni združitvi in duhov v ... eeee, duhovi se ne zlivajo, še nedonošenčke odnesejo v neko drugo sobo, kljub menda nujni simbiotični prvi fazi razvoja. Aja, kljub vsem povezavam in referencam na sliki niso štirje, ampak trije svetovi.

Bi se dalo naplesti in namotati tudi tako idejo iz mojega psevdogrškega naslova, ja. Skupaj z endoskopom in v vrsti še s kakšnim skoposom. K začetnemu razmišljanju me je napeljala izjava Lynn Margulis in Doriona Sagana: ”The science of one age becomes the mythology of the next” in pogledi mikrobiologinje (poročene v nekem obdobju tudi z makrokozmologom) na pomen simbioze, ki jo omenjaš v interpretaciji. Pesem se je razvijala tudi ob branju komentarja o celularno (r)evolucionarni razpravi ob 200-letnici Darwinovega rojstva (glavni zvezdi debate sta bila Lynn Margulis in neodarvinist Richard Dawkins:) Zanimive reči. Vidiš, kako se najvidnejši znanstveniki zaganjajo drug v drugega kot mlade mucice. Aja, mogoče je četrti v pogledu na naslikane tri. Lep dan!

Darwin je klovn. - Kaj ni bila najpej beseda, pa šele potem meso ... ? :)))

Hvala Silvana, tisti vzorec me pa močno spominja na geometrije posameznih intervalenc gibanja vesojskih teles okoli našega očeta.

npr. Nassim Haramein je človek, ki te riše, išče ... lepota. (http://resonance.is/)

lej kaj sem še našel:

lepe pozdrave, http://vimeo.com/112912782