Ko že vsi pod hrastom spijo,
slišiš s hriba melodijo,
noč odnaša jo v daljave,
veter dviga jo v višave.

Škratke boža kakor žamet,
kar razneži se jim pamet,
čisto tja do src jim seže,
vsepovsod se vzdih razleže.

Še murni več ne godejo
in črički se sprašujejo,
le odkod prihaja glas,
ki seže tja v deveto vas.

Prav ob uri – opolnoči,
v času kresne se noči,
mojster Slavček tu pojavi,
vsem prisotnim se predstavi.

Ocenjuje njih glasove,
išče, išče pevce nove,
da bo pesem zlo pregnala,
v mali svet ljubezen vtkala.

Brž priteče župnik Stanko
in razrešita uganko,
kako uglasbiti Zdravljico,
vseh nas pesemsko kraljico.

Pa še dva prikupna brata,
pesmi vedno zvesta svata,
opere tako sta pela,
da dolina je nemela..

Do re mi fa so la si,
s škratki zdaj zapojmo vsi,
naj zasliši se Zdravljica
naša himna, up, resnica !

Ida Semenič- adisa