Majhna hiša bele barve,
V lok ulita, v les pretkana,
Krog nje linija ograje,
Steza kakor nitka lana.
Šum potoka, duh po smrekah,
Šiške proda pod drevesi,
Zgrabki sivke, dve cipresi,
Na dovozu avto-vleka.
Luč v delavnici ugasne,
Pri koritu voda prsne,
Zadiši po starem milu,
Ure so mamljivo kasne.
V rdeč oblak slovo večera
Je cekine nadrobilo,
Polje že diši po maku,
Zemlja se v podrast zastira.
V vrtu se osat nemilo
Po glicinijah razrašča,
V svojem sipastem koraku
Prah se starih slik polašča.
Pridem spet, nocoj spet pridem,
Tam na potki te počakam,
Tam med sencami robide
Noč polarnega poletja
Bom na svoj obraz razlila.
In bom spet, spet bom prosila,
Da bi vsaj za en trenutek
Spremenila se v občutek,
Se te mèhko dotaknila,
Da vsaj enkrat, enkrat še
V tvoj dotik bi se ulegla,
Preden se vrzel zapre
In te več ne bom dosegla.

Aleksandra Kocmut - Kerstin