slečeni čudež
drobljenje nebes
prelamljanje želje
le trenutek v občutek
na kolena
vzhaja pena
poredna te obsedam
med bohotenjem nič misleča
oba orjeva bodeča
kot vrba se sklonim
da se v bokih prelomim
porineš narahlo
skozme koničasto vlakno
zamešava mleko
pod znojno pripeko
sluzka kot polž
razbolela do solz
še
iskrivo
še
igrivo
še
potegni
še
zategni
še
z usti
še
med prsti
še
z veličino
še
v globino
brez milosti
z ognjem, da telo se kruši
z orožjem, da prijetno bo moji duši
nič tišine
zakriči, ko nebo se poruši
tako je resnično
slišiva sunkoviti šum
izgubiva razum
ubijava se preko vetrov
prepustiva se butanju valov
še malo
objeta
odideva tja, kjer čas se skriva
znotraj sokov, kjer najina strast prebiva

sheeba