Evelyn, ta pesem me je danes povabila, da sem prebral tvojo celotno "zbirko" na pesem.si (no, s preskokom Les pensées á vous :).  Hotel sem zapisati še nekaj več besed, pa naj le: da je bil to kar prijeten sprehod samotne duše ...

 :)

Mi je pa pa v tej izvrstni pesmi Soba nejasen stih:   

odpravili celofan

Morda kakšno pojasnilo?

Lp, Jošt Š.

Pozdravljen Jošt Š.,

sem vesela, da ti je pesem všeč, nisem pa pričakovala, da bo kogarkoli prepričala v branje do sedaj zbranega na pesem.si. :)

Vprašanje me izziva, da te vprašam, če kdorkoli, ki piše, čisto ob vsakem verzu razmišlja o njegovem pomenu?
Želela bi si, da si pesmi vsak razlaga v zmožnostih lastnega konceptualnega aparata.

Da pa odgovorim na tvoje vprašanje kot se spodobi. Celofan mi predstavlja nekaj novega a pozabljenega, ohranjenega a zatohlega, povitega v želji, da bi bilo obstojnejše, da se ne bi poškodovalo. Kakor kolo iz barja; varno je le ko je v šoti, če pa ga želimo preučevati, mu škodujemo z izpostavitvijo kisikovi atmosferi. Vendar če želimo napredek, je potrebno raziskovati, odpraviti celofan, odviti kar je v njem, ga odposlati, zavreči in da zares zaživi duh tistega, kar je v njem bilo zavito, pozabiti, da smo ga nekoč morali odviti.

Upam, da odgovor ustreza tvojemu vprašanju,

Lepo pozdravljen pa srečno!

Evelyn

Evelyn, hvala za odgovor in voščilo! Tudi tebi srečno in veliko veselja med stihi!

Najprej odgovor na tvoje vprašanje: Ne, ko pišem pravzaprav ne vem, od kod pridejo verzi. Torej se verjetno misli gradijo ... ?

Ko berem je nekaj podobnega: sem zapeljan v misli. (So podlaga čustva ...?) In ob tem lirski subjekt zaživi ... No, ravno tu sem se verjetno "sam zavil v celofan". Lirski subjekt v tej pesmi - v pesmi, ki (mi) šepeta dvojino - nisem znal navezati na verz odpravili celofan. Ne zaradi celofana, bolj zaradi odpravili. Beseda odpravili se mi miselno povezuje na "določen pojav", ki na nek način zaznamuje družbo, po drugi strani pa sem na tem mestu miselno "obtičal" v (strogi) navezanost na lirski subjekt (kjer pesem pravzaprav ves čas "živi"). Tvoj odgovor (še prej pesem) je brez "ovoja". Jaz pa (se pri branju in v komentarju) zavijam v celofan ... Verjetno res velja ocena, da se v mojih pesmih velikokrat zapiše Buberjev "Jaz in Ti". Očitno se mi to dogaja tudi pri branju. In vse bi bilo čisto v redu, če potem ne bi "tečnaril" z vprašanji :( !

Prav lep pozdrav! :)

Jošt Š.

Ko izstopiš  iz sobe, v katero je pogled oviral sicer prosojen celofan (a koliko gub in odbojev), ona vstopi vate. Prispodoba spoprijemanja z lastnimi strahovi, opustki in nezavednostmi ... ko je telo soba duše in ko se v njem odvija neskončni dialog podosebnosti. Čestitke,

Ana

Evelyn, čestitke!

Jošt Š.