Zgodba, ki je jutri lahko tvoja

 


Koliko lažne svetlobe v ulici,

ki je moj dom!

Koliko besed ljubezni iz ust, ki

ne vedo, o čem govorijo!

 

Oče, učil si me, kako poiskati žarek,

pozabil si pa povedati, da ljudem 

lahko potemni srce.

 

Gospa, hvala za drobiž! Vam

povem svojo zgodbo?

Ne, seveda ne, razumem,

da se vam mudi.

Mogoče bi se za hip vseeno tavili,

kajti ta zgodba je že jutri

lahko vaša. 

 

Oče, učil si me, kaj je dostojanstvo,

zato  s počasnimi koraki svojo zgodbo

vlečem za seboj. 

 

Govoril si mi o ljudeh izpod

mostov Sene, a.jaz sem sanjal 

ulice Pariza.

Sedaj gledam motno reko, 

v kateri tečejo solze iz zgodb

ovitih v molk.

 

Gospod, samo nekaj drobiža!

Ne, seveda, vi me ne vidite in

zaman iščem vaše oči.

 

Oče, učil si me, da sonce enako greje

vse ljudi, a nikoli nisi povedal,

da ljudem lahko pogled zaledeni. 

branka

li

li

Poslano:
30. 12. 2014 ob 20:24

Kako dobro si opisala..

naj bo čim manj ledenih pogledov


lp  li

Zastavica

Jošt Š.

Poslano:
30. 12. 2014 ob 22:27
Spremenjeno:
30. 12. 2014 ob 22:54

Prvič se mi je zgodilo, da sem se že po prvih stihih potopil v pesem tako globoko, da ne najdem besede ...

Zato le: čudovito! Jošt Š.

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
01. 01. 2015 ob 18:20

Tudi mene se je dotaknila. Precej pa-jev se ti je vrinilo vanjo in mestoma malce nenaraven vrstni red besed. Poskusi popraviti, če se ti zdi ...

Lp, Ana


Zastavica

branka

Poslano:
01. 01. 2015 ob 19:32

Hvala Li, Veliko svetlih pogledov naj ti prinese to leto.

lp

Dragi Jošt, hvala ti, zelo si me razveselil. Lp in srečno v Nl

Zastavica

branka

Poslano:
01. 01. 2015 ob 19:34
Spremenjeno:
07. 01. 2015 ob 19:42

 Ana pa še res je. Grem v popravek. Hvala.



Koliko lažne svetlobe v ulici,

ki je moj dom!

Koliko besed ljubezni iz ust, ki

ne vedo, o čem govorijo!

 

Oče, učil si me, kako poiskati žarek,

pozabil si pa povedati, da ljudem 

lahko potemni srce.

 

Gospa, hvala za drobiž! Vam

povem svojo zgodbo?

Ne, seveda ne, razumem,

da se vam mudi.

Mogoče bi se za hip vseeno ustavili,

kajti ta zgodba je že jutri

lahko vaša. 

 

Oče, učil si me, kaj je dostojanstvo,

zato  s počasnimi koraki svojo zgodbo

vlečem za seboj. 

 

Govoril si mi o ljudeh izpod

mostov Sene, a jaz sem sanjal 

ulice Pariza.

Sedaj gledam motno reko, 

v kateri tečejo solze iz zgodb

ovitih v molk.

 

Gospod, samo nekaj drobiža!

Ne, seveda, vi me ne vidite in

zaman iščem vaše oči.

 

Oče, učil si me, da sonce enako greje

vse ljudi, a nikoli nisi povedal,

da ljudem lahko pogled zaledeni. 

 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

branka
Napisal/a: branka

Pesmi

  • 30. 12. 2014 ob 20:17
  • Prebrano 733 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 298.9
  • Število ocen: 10

Zastavica