Iščem te po praznih ulicah polnih nepomembnih ljudi in neizrazitih obrazov, ki jih pozabim, še preden gredo mimo mene.
Nikdar se mi te ulice še niso zdele tako suhoparne in izropane vsega pomena kot zdaj, ko na njih opažam odsotnost tebe.

Rekla si, da se ob večerih rada s psom sprehajaš ob Ljubljanici.
Banalen podatek, a ob odsotnosti česa drugega oprijemljivega uporabim to.

Odkar sem te spoznal, se vsak večer, ko se spusti tema, kot Povodni mož pojavim na bregovih tihe reke in te čakam in te iščem.
Lajam v luno, opazujem lesketanje mestnih svetilk na vodni gladini in štejem mostove.

Most na Livadi, Prulski most, Hradeckega most, Šentjakobski most, Šuštarski most, Mesarski most, Zmajski most, Šempetrski most, Žitni most, Fabianijev most, Štepanjski most, Fužinski most, Karlovški most, Codellijev most in še in še in še in še.

Poznam vsak delček njih in njihove ograje, vsako neumno ključavnico ljubezni in vsako vgravirano začetnico.
Le tebe in tvojega psa ne najdem nikjer.
Čemu Ljubljani vsi ti prazni mostovi?

jt