včasih sestavljaš svoje besede v nove besede
loveč se z besedami črko po črko
polagaš jih sebi na čelo
razlamljaš jih drugim na jezik
golega sebe obzidaš v besedno skulpturo
ampak ko je tu nemost
in vedno nekje živi molk
in je že kje na svetu tišina
kaj če pogledi
kaj če oni lahko čez te besede
prodro pod gipsasta ledja skulpture
a ko sonce ugasne
še pogled ostane prazna beseda
prazna kot zmaj
ki ne obstaja

28/12/2014

tripike