Pri tvojem vznožju

jate obranih rok,

preparela lica,

gole kosti.

Kvišku štrlijo

srčne ruševine

zamrlih upov in utvar.

V prošnji ječi zemlja.

Z dvignjeno brado

izdaviš tuji jek,

da pričvrstiš masko sočutja,

vržeš senco miloščine

in računaš, da bo dovolj,

ko v žepu skrivoma

gneteš presežnost.

Nikjer ne najdeš solze,

ki bi stekla

po teatralnem obrazu.

Skozi opustošenje

si utiraš pot

višje,

do bele hiše.

Za teboj ostaja

le grda slika.

Pozabiš jo,

kakor hitro zapreš

medena vrata.

Neni