Brez obraza

Noč migeta.

Luči se spletajo v sence –
ravno tako da jih nikoli ne dosežem.

Snežinke mi uhajajo med misli
in se skupaj z njimi pršijo v kopališča golobov.

Običajno kakšnega vidim, ampak danes mislim, da sem sam.
Vsaj bolj sam kot običajno ...

Hlad je ravno prav bel, da vem da sem živ
in ravno dovolj moker, da se moram premakniti.

Zdaj sem na mestnem trgu.
Tudi tukaj ne bo šlo ...

Saj vem, da je razgled lepši brez mene,
zato se ne mečem pred kamere,
pa tudi na okna ne plezam.

Samo nekje bi počakal na pomlad ...

Božič se še vedno voha na okrasju mestnega jedra,
moje obleke pa se vonja niso navzele.
Preveč let in izkušenj je že preželo blago
in vztrajalo tam, dokler se mi ni začelo trgati.

Pot je pač vodila navzdol.

Če bi mi povedala kdaj je srečala raka,
bi ji lažje pomagal, tako pa so moji prsti odpadli skupaj z njenimi lasmi.

Če sem se na poti sem kaj naučil, je da prašiči koljejo ljudi.
Tako počasi, da se niti obrniti ne moreš.


Hotel sem samo nekaj let. Pa še teh ne zase.
Od mene so tako dolgo frčali papirji in nohti ter sol in voda,
da sem bil celo vesel, ko sem dobil s sodniškim kladivcem po glavi
in je bilo tega mrcvarjenja konec.

Od takrat naprej za druge nisem več jaz, ampak on. In vsi.
In vsi mi - oni.

Tla cmokajo, jaz pa na ves glas krulim.
Iz sebe, ker sem ves iz sebe in spet nazaj, ker ne vem kam bi šel.

Recimo, da razumem zakaj so levi v živalskih vrtovih ograjeni –
vsakemu se v mestu vsaj malo zmeša –
ne razumem pa zakaj sedaj ograjujejo še klopi ...
Jaz bi samo spal, one pa tudi ne bodo nikogar ugriznile!

Tudi tukaj ne bo šlo...

Noč migeta …

prašeg

prašeg

Poslano:
28. 12. 2014 ob 00:48
Spremenjeno:
28. 12. 2014 ob 00:49

S koncem mogoče nisem popolnoma zadovoljen - je mogoče boljši tako:


Saj nikogar ne bodo ugriznile!


Noč migeta…


?

Zastavica

odhod

Poslano:
28. 12. 2014 ob 09:15

Pesem, ki se zelo dotakne. Žalost, praznina, bolečina,  samospraševanje- vse to si vnesel vanjo. Pa vendar iščeš svoj kot smisla. Vem, težko ga je najti.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
28. 12. 2014 ob 09:31
Spremenjeno:
28. 12. 2014 ob 22:10

Osebna izpoved mimohodnika v migetajoči noči, ki, čeprav za za druge ni več "jaz" ampak on (in vsi), vseeno ostaja to, kar je bil.

 Noč migota dalje, njegova zgodba,  s svojimi odlomki,  razkritimi v pesmi, pa ostane razpeta  med vonjem božiča in ograjeno klopco. Vse ima simbolni pomen Čeprav močna impresivnost verzov govori o konkretnem zaznavanju realnosti, je zgodba v ozadju močnejša in razumemo, zakaj p.s. nekje MORA počakati na pomlad!

  Čestitke.  Lp, lidija


Zastavica

ajda

Poslano:
28. 12. 2014 ob 10:29

Hlad je ravno prav bel, da vem da sem živ
in ravno dovolj moker, da se moram premakniti.
 

 

Ja, tole je še kako resnično za tvoj, skoraj eno letni premor:). Je pa pesem za premlevanje in vračanje k ponovnemu branju.

lp, ajda

 

Zastavica

prašeg

Poslano:
28. 12. 2014 ob 15:14
Spremenjeno:
28. 12. 2014 ob 23:37

Ja, drži, zgornji verz bi res lahko veljal tudi za moj premor. Nič nisem spravil iz sebe že kar nekaj časa, zdaj me je pa tako zbodlo, da sem kar bruhal.


Za vse, ki se sprašujejo - virus se je pojavil v Franciji in mislim, da je hujši od ebole, ker ne ubija samo telesa, ampak tudi človečnost: http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/europe/france/11314081/French-city-installs-anti-homeless-cages-around-benches.html


Skratka, hvala vsem za pozorno branje in upam, da ga ustavimo.






 

Zastavica

modricvet

Poslano:
28. 12. 2014 ob 17:21

Pretresljivo. Čestitke!


LP, mcv

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

prašeg
Napisal/a: prašeg

Pesmi

  • 28. 12. 2014 ob 00:22
  • Prebrano 1002 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 583
  • Število ocen: 19

Zastavica