Noč migeta.

Luči se spletajo v sence –
ravno tako da jih nikoli ne dosežem.

Snežinke mi uhajajo med misli
in se skupaj z njimi pršijo v kopališča golobov.

Običajno kakšnega vidim, ampak danes mislim, da sem sam.
Vsaj bolj sam kot običajno ...

Hlad je ravno prav bel, da vem da sem živ
in ravno dovolj moker, da se moram premakniti.

Zdaj sem na mestnem trgu.
Tudi tukaj ne bo šlo ...

Saj vem, da je razgled lepši brez mene,
zato se ne mečem pred kamere,
pa tudi na okna ne plezam.

Samo nekje bi počakal na pomlad ...

Božič se še vedno voha na okrasju mestnega jedra,
moje obleke pa se vonja niso navzele.
Preveč let in izkušenj je že preželo blago
in vztrajalo tam, dokler se mi ni začelo trgati.

Pot je pač vodila navzdol.

Če bi mi povedala kdaj je srečala raka,
bi ji lažje pomagal, tako pa so moji prsti odpadli skupaj z njenimi lasmi.

Če sem se na poti sem kaj naučil, je da prašiči koljejo ljudi.
Tako počasi, da se niti obrniti ne moreš.

Hotel sem samo nekaj let. Pa še teh ne zase.
Od mene so tako dolgo frčali papirji in nohti ter sol in voda,
da sem bil celo vesel, ko sem dobil s sodniškim kladivcem po glavi
in je bilo tega mrcvarjenja konec.

Od takrat naprej za druge nisem več jaz, ampak on. In vsi.
In vsi mi - oni.

Tla cmokajo, jaz pa na ves glas krulim.
Iz sebe, ker sem ves iz sebe in spet nazaj, ker ne vem kam bi šel.

Recimo, da razumem zakaj so levi v živalskih vrtovih ograjeni –
vsakemu se v mestu vsaj malo zmeša –
ne razumem pa zakaj sedaj ograjujejo še klopi ...
Jaz bi samo spal, one pa tudi ne bodo nikogar ugriznile!

Tudi tukaj ne bo šlo...

Noč migeta …

prašeg