Beli zastori so rastrti nad procesijo,

ki sklonjenih glav 

brez ognja, brez meča, brez zastav

s kopiti topoče svojo zadušnico

po črnih tipkah sijočega se klavirja.

Za plašnicami oranžna sonca

plešejo s spotikajočimi se sencami moči.

Zategnjene uzde pod penastimi nozdrvmi

s svojimi rožnatimi mehovi 

razpihujejo razbeljene podkve

na sajastih kovaških nakovalih.

Trdno v sedlu mrki jezdeci  

valujejo na tlakovanih mostovih

veličastja ukročenih, ujetih slapov.

Z nogami v stremenih

in luninimi krajci

potisnjenimi na oči,

čez prag minljivega koraka

svoje roke zarivajo v črne grive:

"Na bogokletni blagoslov!", plemeniti konji.

Hovk