Noč počasi pada na pročelje Rdečega kubusa. Reklamni napis žari v vsej svoji lepoti. Ponoči bo osvetljeval njegovo podobo in mimovozečim oznanjal njegovo radost. Pred glavnim vhodom žarijo luči in počasi se prižiga cestna razsvetljava. Prišel je varnostnik in se pričel razgledovati po hodnikih. Ustavi se pri Mateji, ki se mu hvaležno zazre v oči. On jo varuje pred nesramnimi pijanci, on varuje njeno delovno mesto. Odločila se je. Naslednjega dne ga bo povabila na kavo in morda na sprehod, morda v svojo študentsko sobico. Prve trgovine zapirajo svoje žaluzije, zadnji kupci hitijo po nakupih. Na pročelje Rdečega kubusa pade noč. Zadnji uslužbenci zapuščajo njegovo telo. Le varnostnik se počasi sprehaja po njegovem drobovju. Ugasnil bo zadnjo svetilko, naredil zadnji obhod, vklopil alarm, se odpravil proti domu in sanjal svetle oči natakarice.

Noč se spušča nad trg. Vodomet nad bronenim dečkom toči vodo in globoko pod njegovim kovinskim oklepom trza žarek livarne. Gospa s klobukom vodi pudla na sprehod pred spanjem. Na klopci zagleda objet parček. Globoko si zreta v oči in vesta, da je konec njunega iskanja. Sanjarita o vozičku in sprehodih v troje. Ostarela dama se nasmehne in rahlo zardi, ko se spomni, kako je dopoldne obsodila njuno srečo. Kovinsko srce bije v taktu zvona, ki vernike vabi k večerni maši. Broneni deček pa bo še naprej točil vodo in pogledoval za mladenkami.

Sediš med rožami, na tvoji desni pepelnik, desna roka zaposlena z držanjem ogorka, naravnost v stopnice pogreznjena stena. Sediš med rožami, podoba večera.

Nekoč sta na vrtu sadila rože in grabila listje, danes je vrt prazen in palčki na njem samevajo. Tisti s samokolnico si je zlomil rep. Sediš ob kozarcu v prazni sobi in gledaš listje, ki pada in te opominja: Palčki so sami.

Gozd, skozi katerega boš stopal proti kapeli, je poln škratov in vil, ki se lovijo v žarkih večernega sonca. Srečal boš srno in zasoplega ježa, nežno boš pobožal njegove igle in ga vprašal, ali ima dovolj hrušk. Tedaj bo pristopil samorog in pred tvojimi očmi bodo vstajali giganti. Pomahal jim boš in se jim nasmehnil.

V grmu se prebuja čriček. S svojim glasom prekriva cvrčanje ljudi, ki izgubljeni v ritmu bežijo z njegovega teritorija. Kmalu bo tema in sova bo zapela svoj žalostni samospev. S požrešnimi očmi bo iskala svirača med listjem. Ljudje, ki so se umaknili v betonske kocke, spuščajo zavese in zapirajo oči. Nočna ptica se v tišini mesečine spusti do grma in striže z ušesi. Žuželka zapoje in konča v ptičjem želodcu. V bloku mož zagleda soj z neba, zavzdihne in zapre oči. Poslednjič. Na oknu pristane sova in zauka v tiho noč.

V zavetju smreke se v tolmunu kopajo vile. Žuborenje potoka in zvon nekje v daljavi. Stopaš po posušeni strugi in pod koreninami hrasta najdeš trupelce mrtvega samoroga. Na ostankih njegove grive se pasejo muhe. Pot nadaljuješ navkreber in pred starim mlinom zagledaš škrata, ki strmi v jelenovo rogovje in z molekom v dlani žlobudra mantro. Svetlo rogovje, bele kosti. Vzpenjaš se naprej in pred seboj zagledaš spečo vilo. Pobožaš njene svilene kodre in jo poljubiš na vrat. Prebudi se in se z dlanjo dotakne tvojega čela. »Ljubi me, človek, ljubi,« dahne. Iz zasneženega tolmuna pa se dviguje para. In takrat veš. Do kapele ne prideš nikoli.

Jan Šmarčan