Kje je
Dragi, moj poet!
Le kje je sonce,
kje je sneg,
kje so cvetlice
in kje greh?
Kje se strah potika,
kje ga pogum spodtika,
kje sreča se ga dotika
in kje vedenje ga premika?
Le kje je, strah tako velik in močan?
Ali poznaš odgovor,
ali veš, da ne vem?
Se sprašujem in iščem,
delim, ljubim,
kljubujem,
živim,
a strahu ne ubežim.
Oči svoje mu pokažem,
smehljaj mu kažem.
Le kje,
vse se konča in začne,
dragi moj poet?
Iz nič
v nič,
pot pa zlata in dreka vredna,
tisoče luči, bilijone korakov,
nešteto strašnih padcev,
preštetih pogumnih vzponov.
še več takih pogumnih vzponov na Parnas :)
središče vesolja domuje v času, ko se ga dotikaš :)
Da ne bo pomote - nisem nikakršen poet!
lp
Koga pa briga kaj si misliš ti o sebi :) jaz sem si svoje mnenje ustvaril in je v popolnem nasprotju s tvojim :) nem se vtikal v tvoje kroge, ampak tale zeleni je pa hipnotičen
fino, zelena je hip... :)
sem pa zgoraj podal stanje stvari in ne le (moje) mnenje. Tvoje "nasprotje" pa vsekakor ne moti, celo več; močno odgovarja za komplement, v celoti/o.
tale hipnotik je mobius
če je kompliment komplemet potem je komplementaren z vsem
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Leni
- 18. 12. 2014 ob 14:38
- Prebrano 534 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 147.1
- Število ocen: 5