Glej, kako žarijo snežne latice

ledenih rož, kraljic zasneženih vrhov.

Prisluhniva dihanju spečih bogov

in vetru, ki nosi gorske pravljice.

Koliko topline je v tvoji sapi,

ko hladne roke mi ponovno greješ,

s koliko ljubezni mi sonca šteješ

in srebriš mi pot po temačni grapi.

Naenkrat vse tako preprosto se zdi,

ko varno skriješ me v vroč objem,

da strah kot snežinka na dlan se stopi.

Poglej, v belo krilce vrh hriba je odet,

poslušaj vetrov snežno melodijo

in kot dar sprejemi ta beli sonet.

branka