Prerašča me
izginjam
in ne krivim decembra
v prsih že dolgo živi tesnoba
trpko spoznanje
da zastor
kmalu prekrije mojo zgodbo
poti izginjajo
korak tako nima več moči
utrujen sem
sit da mora vsak dan boleti
pa tako malo si želim
ali preveč
ne vem
vem da boli
ne zmorem več tako
niti po solzah ni več lažje
le obraz je bled
usta slana
tako rad bi zaprl oči
v večnost.
Li, Petja, bo že a ne?
Igor, po vsakem dežju posije sonce. Tudi tebi bo, če si ga le iskreno želiš. Zato ne obupuj, življenje ima lahko veliko obrazov, tudi srečnih in nasmejanih. Privoščim ti jih.
Lep pozdrav
Dimitrij
Hvala ti Dimitrij, hvala za tvoje besede. Vse dobro ti želim.
Igor
Žalostna je, da kar zaboli v srcu.
Verjamem da čas spremeni v topel nasmeh.
hope
Hvala ti, upam Hope, resnično upam, da bo tako a tako neznosno je.
Jaz imam včasih tako težke dneve da ne pridem niti do računalnika.
Se opravičim. A mora biti na vsaki način bolje.
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!