Zlata peščena cesta,

ki se vleče čez Arizono,

preko Marakesha

in se konča v

Dolini smrti,

skupaj s prikaznimi

Egipčanskega podzemlja,

je edina pot,

ki sem jo prehodila

od začetka do konca.

To je lepa cesta,

polna dogodivščin,

polna nevarnosti.

Polna sopotnikov,

ki so z menoj prepešačili odseke,

polna takšnih, ki sem jim komaj ubežala.

Dostikrat me je zeblo na tej poti

čeprav je puščava topla in sonce tako močno…

A do srca je dolgo in težko priti,

pa sem raje pozabila nanj.

Kadar je prehudo

vzamem meskal.

Ta mi pomaga, da pozabim leteti.

Takrat se vržem na tla in se valjam po pesku,

takrat odprem svojo kletko,

svoj zapor

in spustim

na plan,

vse kar tiščim

vkleščeno v okove...

...pod nadzorom razuma...

Takrat vzcvetijo

v mojih puščavah oaze,

fatamorgane,

svet kot sem ga želela,

življenje ki bi ga živela....

In vedno me počaka

pod dateljnovo palmo,

Ramzes, Ramirez,

Koptski patriarh,

Venezuelsko srce….

Vsa ta leta že pešačim po tej poti,

iščem zaklade in izvir,

iščem sledi karavan in njihov tovor.

Štejem kosti in rogove,

sesedam se in vstajam,

se rojevam iz prahu in v prah se vrnem.

Nikoli ne priznam,

da želim prijeti privid….

Vsa ta leta so minila in puščava se spreminja,

kot vse nas jo razjeda erozija.

Dobiva brazde od gubanja in krčenja,

dobiva otiščance

od prestopanja na mestu…

Ko je hudo vzamem meskal.

A vedno je hudo.

Krči so vedno močnejši, zgoraj postaja spodaj,

Ramzes ni Ramirez in vice versa.

Požira me Dolina kraljev in požira me Las Vegas.

Ne vem več kdo sem,

na kateri celini sem in kaj me čaka.

Če bi zmogla bi zarila glavo v pesek in zaprla oči,

da bi sonce stalilo moj spomin in moje laži,

da bi potem vstala in se zazrla v horizont,

svobodno stopila in skrenila s poti….

leilahosnani