S krekerjem, podobnim kovancu

ki se sam od sebe ne stopi

v medzobnem prostoru

ravnam obzirno

previdno, da ne poči

podrgnem nebo

rahlo, potrpežljivo

ga premikam z jezikom

naprej in nazaj

čez slino brbončic

ga kotalim

gor in dol, do roba

usmiljenja vrednih

ličnic, goltanca

vmes si, včasih

kar tako, nehote

v spomin prikličem nasmeh

z bleščicami nekdanjih sekalcev

in se takoj stresem, ko se spomnim

podočnika, zaradi katerega sem tulila

in renčala kakor zverina

(čudno, tudi zdaj

se ne morem spomniti

s katerim prstom

sem takrat potipala modrostnika

preden sem zagrizla v pesem

z upanjem, da bo minila bolečina

če ne bom mislila nanjo)

včasih pa samo stisnem kočnike

tako

pogosto potrpežljivo diham

cele ure in spotoma meljem

suhe besede

ali pa skozi priprte ustnice

tako močno srkam zrak

da se daleč naokrog sliši

kakor pesem tisočerih kač

včasih se zgodi

da prezgodaj odprem usta

in zmeraj znova osupnem

nad dobrohotnostjo dlani

v katero izpljunem

česar ne morem prežvečiti

vsakič mi vrne pljunek

tako

ali drugače

pogoltnem.

breza