Oblečena sem,

odpravim se ven

debel zimski plašč

je kakor nalašč

'mam kapo in šal,

ki sega do tal

iz volne pleten

skrbnó narejen

odtavam tja v dan

svetló je vse manj

večer nevedoč

prevesi se v noč

zapiha mim' hiš

takó mrzel piš kot

tekoči dušik

na prvi dotik

v vetru povprek

vrtinči se sneg

in pade na tla,

kjer sem stópala

v njem puščam sledi,

a kmalu zbledi

še zadnji spomin

iz zlatih drobtin

kot cimet in rum

diši moj parfum

ponese ga tja

v sanje za dva

ne čutim več rok,

ne slišim vsak zvok,

ne vidim bledic

premraženih lic

pozabim na čas,

razmišljam naglas,

me spremlja sijaj,

ki pelje me v raj

okróg polnoči

prižgejo luči

okras v temi

potihem šumi

v daljavi 

iskrivi safir se blešči,

so nekdaj prav takšne

b'le tvoje oči.

Vanilija