1.
nihče ne zmore prisloniti svojih ponikljanih lestev
na moj koledar samote: zvezde niso ocvirki, mrak
ni le odsotnost svetlobe in celo plašnice so odveč,
kadar brezglavi jahači zgrešimo pot. mujezin bilal
se je osvobodil brez božje pomoči in njegova črna
koža je bila le poceni izgovor za raztelešanje ljudi.

2.
mimo je doba cvrtja, medenjakov in steklenih kitar;
mimo je doba opojnega oportunizma in polne lune,
mimo so časi kulturne dediščine: v lupinah lunarnih
modulov spijo nagačene psice in skoraj vsako noč
jim angeli s počrnelimi jeziki pripovedujejo zgodbe.
v bolnišnicah so na voljo cisterne z živčnim plinom.

3.
vsaka norost cirkulira po svoji krožnici, igra hlapcev
in gospodarja se odvija okoli votlih izboklin, na dnu
volčjih jam in v nevidnih ponikalnicah. vsak prerok
si slejkoprej napravi klobuk iz potiskanega papirja,
vsak tantadruj si brusi kljun z bolečino drugih, vse
ljubezni spijo pred mesnicami: kot živina za zakol.

Dani Bedrač