Oblaki  brez meja cel nebo prekrivajo,
megla, nesreča, žalost dan prevevajo,
spomin na tiste dni, brezskrbnosti noči,
zmeraj bolj bledi, kot veter  ki mim beži. 

Življenje je barka, ki pluje po morjú,
čeri se 'zogiba, da varno bi priplú',
jadro rabi veter, ki bo odpihnil stran,
bližajoč' se nevihto, ki grozi mu tam.

Izkušen je jadral'c , prebrodil mnogo  je
ovir, čerem se proba izogibat,
 da sam bi našel notranji bi mir.

Med oblaki išče mesec, mesec smeri,
da sij pokaže, pót mu pravo med čermi,
da varno bo priplul — kamor sam strmi.

magerl