Forum

Tinka Volarič: KROŽNICE VEČGLASNIH TIŠIN

 
 
 
Razpolovljena praznina,
sonce ambrovih žarkov na vitlu,
srebrna klobka iz prahu M31, SN 1604, 
β Gem.
Svetlikanju se približajo roke.
Nit podrsajo med prstnimi blazinicami,
jo zarežejo v pregib dlani,
jo pošljejo na pot. Čolnič
odpluje preko črte.
Med stabilnimi resonancami in
kaotičnimi pulzi se tirijo konstelacije,
tkalka pa ve za kinetično linijo
gibljivih perspektiv in za to,
da so imena in robovi ozvezdij
presežni. Dvoje rok ni dovolj.
Ko se približajo druge,
se lahko z zadnjo nitjo, ki konec
zaveže z začetkom, igrajo
na gugalnici svojega otroštva.
 
 
Pozdravljeni, vsi,
 
pa so tu.
Dišijo še, po frišnem, po tiskarskih barvah in v kvadrate odmerjenih polah papirja, in imenujejo se tišine. Ki niso samo glasne, ampak večglasne, in krožijo, se spiralijo, vrtinčijo. Pravzaprav se med vsemi drugimi res pojavi tudi beseda vrtinec, na strani, čakajte, 86. :)
 
Krožnice večglasnih tišin zaokrožajo in pretikajo 60 pesmi, ki so se v pesniški zbirki utelesile po lanskoletnem finalu finala na festivalu mlade literature Urška. Okrilje JSKD-ja me je nagradilo z natisom pesniškega prvenca. Kot ilustratorka nisem mogla ostati pri miru, ampak sem v roke prijela tudi pero, ne gre drugače, zato v 100-stranski knjigi še pred prvo besedo spregovorijo podobe. (Ne, ni bila najprej beseda, najprej so bili zobniki. Treba je odpreti knjigo, da bi vedeli, zakaj. ;))
 
Gabriela Babnik, ki je zbirko tankočutno pospremila na pot s spremno besedoUdomačevanje divjine, je o pesmih zapisala: "Če nas je na trenutke imelo, da bi ustvarjanje Tinke Volarič zaradi njenega videnja onstran stvarnosti, prepleta stvarnosti ter fikcije, prividov in mestoma tudi blage, hahljajoče ironije, predvsem pa naklonjenosti vizualnemu in atmosferskemu svetu poimenovali kot magični realizem, potem se posebej v drugem delu zbirke izkaže, da pesnica nikoli dokončno ne suspendira svojih sodb o svetu. Ker se jazovska izpovedovalka - in tu se še posebej izkaže epska naracija pesmi - ne odreče komentarju o tem, kaj je v fiktivnem svetu racionalno in kaj iracionalno, kje je meja med svetom živih in mrtvih, bi lahko, pa še to le pogojno, govorili o magičnem deskriptivizmu. In celo še več, počasno, lagodno udomačevanje divjine znotraj nje same je avtorico privedlo do tega, da zna obstajati ne samo kot lirski, temveč tudi kot ženski in celo politični svet, ki se enakopravno vključuje v diskurz o državotvornosti. Potreba po izrekanju tako ni vezana samo na umetnost kot tako, temveč gre tudi za pesničino uglaševanje s svetom, za subtilno refleksijo o načinu bivanja, človeškega obstajanja."
 

 
Voda je izhlapela,
videla nekdanje krajine
in se vrnila na neko streho.
Nekdo je odšel, nekdo je prišel.
Nekdo je pozabil,
nekdo se nenadoma spomnil.
Je platana še tam,
pod krovom ptičjega petja,
ali na njenem mestu raste spomin?
 
 
 
Če bi radi spoznali, kaj vse še biva za platnicami, in bi se radi s pesmimi družili dlje časa, ste lepo povabljeni, da Krožnice večglasnih tišin naročite neposredno pri meni, najlažje in najbolj gladko kar na naslovu ti[email protected]. Še isti dan ali najkasneje naslednji jih bom zapakirala in vam jih izročila po pismonoši.
Hvaležna bom tudi za prepošiljanje dopisa po vaših kanalih, tokovih, potokih, hudournikih, ...
 
Lepo vas pozdravljam in vam želim lepo jesen,
Tinka
 
***
 
Krožnice večglasnih tišin . Zbirka Prvenke . JSKD . 2014 . uredila Barbara Rigler . spremno besedo napisala Gabriela Babnik . prelomila/oblikovala Meta Wraber
 
 
 

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
04. 12. 2014 ob 12:56
Spremenjeno:
04. 12. 2014 ob 13:21

Ena mojih najljubših iz zbirke:

EDINEC

Prodala sem svojega otroka,
saj se je zdelo, da je tako pošteno.
V zameno sem dobila zlomljeno črko imena
in droben kamen v čevelj.
Prodala sem ga za klic na odgovornost,
za resnost v odpuščanju grehov,
za odrešujočo objektivnost,
za galantno držo in vitek pas,
ki me ravnata s svetom
kljub ostremu zbadanju ob vsakem koraku.
Pozabila sem na njegove polnočne vriske in
njegovi strastni plesi na klavirske poloneze
so že davno utonili med tesno
sklenjenima nogama.
Upoštevati sem začela le še težke dobe
razburljivih taktov,
in kmalu tudi teh nisem več slišala.
Prodala sem otroka.
Zdelo se je, da je tako prav
in da mu bo drugje bolje kot pri meni.
Sorodstvo je odobravajoče kimalo,
uporabilo besedo ali dve o spoštovanju
in verjelo, da mi bo poslej dobro.

Nisem vedela, da bo nekoč edini,
ki bi mi lahko rešil življenje.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!