Forum

David Bedrač

David BedračDavid Bedrač, rojen leta 1978 na Ptuju, je pesnik, literarni mentor in profesor slovenščine. Študiral je slovenski jezik s književnostjo na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Študijsko se je izpopolnjeval tudi na Poljskem. Je član uredniškega odbora revije Mentor. Vodi literarne delavnice, tabore, klube in druga strokovna literarna srečanja in je mentor številnim literarnim ustvarjalcem, še posebej pa se ukvarja z vprašanji literarnega ustvarjanja mladih. Trenutno zaključuje doktorsko disertacijo na temo najsodobnejše slovenske lirike.

Piše za odrasle in otroke. Objavlja v slovenskih literarnih revijah za odrasle ter revijah za otroke Ciciban in Cicido. Doslej je izdal pesniške zbirke: Neskončnost (1998), Poezija Pomolov (2001), Pesmi iz šipe (2006), Centimetri sveta (2010), Tanka molčanja (2013) in Tvoj nakupovalni voziček (2014). Izdal je tudi tri zbirke otroških pesmi: Pesniška hiša (2008), Gugajčki in gugaji (2010) in So že smehci k vam prispeli (2014). Leta 2007 je izšel tudi njegov priročnik o pesnjenju Brez uteži.

Vabljeni k branju pogovora, ki ga je vodila Ana Porenta.

 

 
 1 2 > 

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:01
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:02

David, pozdravljen in dobrodošel na Pesem.si v tem predprazničnem času. Upam, da si dobro, zdrav in poln ustvarjalnih energij ...

Nazadnje smo se srečali 19. 11. na finalnem večeru literatov seniorjev, ki ga prireja JSKD RS, v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani. Na večeru je nastopilo osem avtorjev, ki si jih izbral med 21 nominiranimi iz regijskih srečanj. Kakšna se ti je zdela letošnja bera literarnih del, bi kaj posebej izpostavil?
Umetnost je težko (za nekatere nemogoče) ocenjevati, vendar brez vrednotenja ne bi imeli pregleda. Kako se ti lotevaš ocenjevanja prispelih del? Kaj se ti zdi pomembno, odločilno za izbor?

Zastavica

David Bedrač

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:09
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:09

Dober večer in hvala za povabilo.
Zame je tako druženje zmeraj prijetna izkušnja, ki me obogati. Osem izbranih avtorjev je bilo izjemno zrelih. Skoraj vsi imajo na državnih srečanjih daljši staž. Z njimi sem se imel zelo lepo, tudi odzivi z njihove strani so bili zelo pozitivni. 
Bera je bila raznovrstna, vendar so poetike izbranih avtorjev res precej izstopale. Več je bilo kvalitetne proze in, kar me zelo veseli, tudi primer dramatike. S poezijo je bilo stanje nekoliko bolj skromno. Bral sem sicer dokaj izdelane glasove, a kot bi se ti ujeli v neke vzorce, naučene parametre, ob tem pa izgubili svojo osebnost in literarno esenco.
Sam trdim, da se lahko do literature pristopa zelo strokovno, skoraj znanstveno, seveda do določene mere. Tista magičnost, tisto nekaj več je še vedno (na srečo!) neizmerljivo. Vedno berem večkrat. 
Prvo branje je branje subjektivnega bralca, ki se zanaša na svoj okus, množico prebranih del in tisto, kar se dotakne.
A temu mora nujno slediti objektivno (strokovno) branje. Velikokrat se subjektivni in objektivni bralec ne ujameta. Še zlasti tam, kjer je osebni okus nekaj izločil, določene literarne komponente pa pokažejo na domala dovršen tekst. Takrat je potrebno lastne nazore pogoltniti in priznati nekomu, da je nekaj napisal odlično. 
Kadar sem selektor, pa drugemu  sledi še najmanj tretje branje, v želji, da ne bi česa spregledal ali komu naredil krivice.


Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:14
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:46

Hvala za ta odgovor, zdaj pa na željo naše pesnice in prevajalke  Senade Smajić, ki žal ne more biti ta večer z nami, objavljam njen prevod in tvojo pesem (za dobrodošlico in ko so ravno aktualne inventure):

David Bedrač

PESEM, NAPISANA SREDI OGROMNEGA TRGOVSKEGA CENTRA, MEDTEM KO NEKDO RAZLAGA O BLIŽAJOČI SE INVENTURI

Iti do konca, to je smisel.
Do konca zbrisati pulte,
do konca preračunati zneske, cene, popuste,
do konca odpreti parfum in ga namestiti vase,
do konca naviti glasnost tega, ki se pogovarja s teboj,
do konca polic iti,
se obrniti in iti do konca in potem spet nazaj,
do konca pojesti jogurt na degustaciji,
ki ga ponuja naveličana študentka s črnim pulijem,
do konca zapetim prek vratu in prsi,
iti do konca vrste z močnim rdečim mesom
in biti dokončen kot kri, ki vstopi v življenje
in do konca vztraja
in na koncu izteče v luč nekega drugega očesa.

In ponovno iti, do polic z rokavicami,
in si jih natakniti do konca, vsak prst posebej –
vsak noht, vsak členek mora biti tesno
v življenju ene rokavice.

Do konca se opravičiti trgovki,
ker si prevrgel polico s pločevinkami,
premalo je reči le: oprostite ali ni bilo nalašč,
potrebno je dodati tudi besedo konec

In ob tej besedi pomisliš,
da bi bilo dobro tudi tej pesmi narediti konec,
jo morda zadaviti,
prepičiti, da bi stekla kot zrak po lupini lista,
jo morda obesiti.

Še najbolje pa bi bilo, če je sploh ne bi napisal.
Najbolje bi bilo, da jo vsak, ki je vzdržal z branjem do tod,
skoraj do konca,
vrne nazaj domov, v maternico,
jo zbriše od zadaj naprej, od zadnje k prvi črki …

In potem lahko trgovka z lahkoto zapiše rezultat inventure:
TEM BESEDAM JE ŽE ZDAVNAJ POTEKEL ROK


In njen prevod tvoje pesmi:


Pjesma  napisana usred ogromnog trgovačkog centra, u međuvremenu dok  neko razglaba o skorašnjoj inventuri

 

Ići do kraja, to je smisao.

Do kraja izbrisati pultove,

do kraja preračunati svote, cijene, popuste,

do kraja otvoriti parfem i smjestiti ga u sebe,

do kraja naviti glasnost onog koji priča s tobom,

do kraja polica ići,

okrenuti se i ići do kraja i potom opet nazad,

do kraja pojesti jogurt na degustaciji,

koji nudi svega sita studentica u crnoj rolki,

do kraja stisnutoj uz vrat i prsa,

ići do kraja reda s otpornim crvenim mesom

i biti nepokolebljiv poput  krvi koja uđe u život

i do kraja ustraje

i na kraju iscuri u svjetlo nekog drugog oka.

 

I ponovo ići do polica s rukavicama

i navući ih do kraja, svaki prst posebno –

svaki nokat, svaki članak mora biti stisnut

u životu jedne rukavice.

 

Do kraja se izvinuti trgovkinji,

jer si ispreturao policu s limenkama,

premalo je reći samo: oprostite, nije bilo namjerno

potrebno je dodati i riječ kraj...

 

I uz tu riječ pomisliš

kako bi bilo dobro i tu pjesmu dovesti do kraja,

zadaviti je možda,

probosti, da bi kao zrak glatko kliznula preko ljuske lista,

objesiti je možda.

 

A još najbolje bi bilo, da je uopće nisam napisao.

Najbolje bi bilo da je svako, ko je izdržao s čitanjem do tu,

skoro do kraja,

vrati nazad kući, u maternicu,

izbriše je od kraja naprijed, od zadnjeg prema prvom slovu...

 

Potom i trgovkinja  može s lakoćom zapisati rezultat inventure:

TIM RIJEČIMA JE  ODAVNO VEĆ PROTEKAO ROK!

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:16
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:21

Počutimo se varno in vznemirjeno hkrati, če so naša besedila prepuščena pravim bralcem, ki tako skrbno prebirajo kot ti.   Velikokrat si bil v vlogi selektorja, poleg seniorskih piscev tudi na Urški (avtorji do 30. leta) in na Roševih dnevih (zadnji razredi OŠ). Bi lahko strnil opažanja glede pisanja različnih generacij - imajo kake skupne značilnosti, bi se dalo prepoznati okvirno starost avtorja glede na njegovo pisanje - ali obstajajo teme, snovi,  načini literarnega govora različnih generacij?

Zastavica

David Bedrač

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:22
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:22

O, hvala za ta imeniten prevod. Hvala, hvala! Zdaj ste me pa iskreno presenetili. Še posebej pa hvala ge. Senadi, ki je, mimogrede, sodelovala z zares imenitno poezijo. In očitno ima tudi velik dar za prevajanje.


Zastavica

rožmarin

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:27
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:27

Zdravo,

izvrstna pesem in seveda prevod!


Glede na to, da ste učitelj slovenščine na osnovni šoli (popravite me, če se motim), me zanima, kako otroke pritegnete, motivirate za ustvarjanje? Imate kakšen krožek na šoli ali to prakticirate tudi med poukom?

Hvala za odgovor.

Lepe praznike želim in vse dobro v novem letu!

Jasna Janež


Zastavica

David Bedrač

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:28
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:28

Zdaj pa k vprašanju ...

Kar se druženja z ustvarjalci tiče, menim, da starost ne igra bistvene vloge. Na Ptuju, mojem rodnem mestu, vodim na primer Ptujski literarni klub, v katerem sodelujejo ljudje zelo raznolikih starosti - od dijakov pa vse tja do seniorjev. Vsi smo na ti, imamo se lepo. Učimo se drug od drugega. 

Razlika je seveda v izkušnjah. Te se potem odražajo tudi v pisanju. Medtem ko so teme med otroki predvsem družinske, pravljične, neobremenjeno imaginarne, pri mladostnih prevladujejo eksistenčne teme, iskanje svoje lege, ljubezensko-erotični motivi, med starejšimi pa ponavadi prevladujejo teme nostalgije, spominov na nekdanje čase in brskanje po zgodovini. Toda to ni stoodstotno tako. Večkrat kak mladostnik preseneti s svojo zrelostjo, tematiko, ki bi jo prej pripisal starejšemu, zrelejšemu človeku, in obratno, včasih kak starejši piše izrazito "mladostniško", vitalno, z veliko igrivega suspenza in kondicije.

Po vseh letih mentorovanja zdaj lahko z gotovostjo rečem le, da v svetu literarnega ustvarjanja ni nič gotovo in da sem pri določanju starosti pisca glede na napisano vedno zelo previden.


Zastavica

David Bedrač

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:34
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:34

Pozdravljena, Jasna!

Hvala za to vprašanje. V dvanajstih letih, kar delam na OŠ Ljudski vrt Ptuj, mi je uspelo ta predmet narediti zelo priljubljen. Učenci radi pridejo v učilnico 207, kar pomeni, da delam na pravi način.

Najprej pri meni zaznavajo pozitiven odnos do jezika, knjig in vsega, povezanega z besedo. To je predpogoj. Pred otroki ne moreš blefirati, ker te takoj "preberejo".

Potem pa je način dela ... Veliko aktivnih metod, pisanja, kreativnosti, dramatizacije, vključevanje vseh, šibkejših in nadarjenih na tem področju.Vsakemu je potrebno dati vedeti, da je zaželen in da so jezikovna znanja zanj pomembna. 

Veliko metod sem si izmislil tudi sam. In nekatere so med učenci zelo priljubljene. Seveda pa gre za "igriv" pristop, ki ima v ozadju resno, strokovno in odgovorno pripravo ter didaktično skrb, da bodo cilji doseženi.


Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:39
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:40

Napisal si tudi priročnik za pesnenje, Brez uteži (Posebna izdaja Revije Mentor, JSKD RS, 2007), v katerem slikovito opisuješ tipe ustvarjalcev (zanje izbereš zanimiva imena: mladeniča Ritem in Verz ter mladenki Stih in Metafora). Imajo posebne karakterje, ki so za potrebe priročnika nekoliko potencirane, a na zanimiv način (tudi s primeri) odsevajo načine in prepričanja o pisanju poezije. Zelo priporočam za branje in uporabljanje!

Kaj se ti zdijo najpogostejše napake pisanja (z namigom na Levstikovo prvo literarno kritično delo Napake slovenskega pisanja, ki ga je napisal pri svojih 28. letih!) in kako pomembno jih je (ali se jih sploh da) odpraviti?

V priročniku govoriš tudi o varni / ne-varni sobici. Kdaj meniš, da je čas, da tisti, ki piše, začne odpirati vrata svoje sobice in kakšen način se ti zdi pravi?

Zastavica

Gregor Grešak

skrbnik

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:41
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:41

Zastavica

Talitha Jaguar

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:50
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:50

Pozdravljen, David!


Naslovi tvojih pesniških zbirk se zdijo prostorsko osmišljeni. Za malčke pridemo k pesniški hiši, kjer so na vrtu otroške gugalnice in biserni smehec.:)

Za resnobneže (nas odrasle) pa si obrnil potovanje od "Sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma"...

in potuješ od mladostne neomejenosti ~ neskončnosti vedno bolj k sebi prek  horizonta morja, v notranjost opazovalca sveta, na pomolu še zunaj, nato že nastopi notranji subjekt za šipo manjšega prostora, poglabljaš notranji zor v centimetre duševnega, duhovnega samospoznanja in nato štrbunkneš s pozornostjo v njen nakupovalni voziček?

Odraz kritične zasvojenosti družbe z imeti in ne biti ali le pot naprej do njenega in svojega

"Srce ni naprodaj"

Prav lep pozdrav, Talitha Jaguar SM

Zastavica

David Bedrač

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:51
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:53

Uf, cel priročnik se odvija na to temo. Na desetine predavanj sem imel na to temo, konferenc in napisanih člankov. Pravzaprav zdaj, ko pogledam nazaj, čeprav se mi zdi, da se vse šele prav začenja, ugotavljam, da je za menoj že lep opus na tem področju.

Vsekakor je najpomembnejše ločiti avtorjevo osebnost in pesniški tekst. Pesniki tu pogosto mešajo hruške in jabolka. Če rečeš kaj njihovim pesmim v slabo, to začutijo kot napad na njihovo osebnost, čeprav gre zgolj za en sam tekst in, kar je najpomembneje!, zmeraj le za tekst, ne pa tudi ustvarjalce, ki jih, resnici na ljubo, največkrat sploh ne poznam. Kaj šele do te mere, da bi si upal o nekom dajati sodbe.

Med najpogostejšimi napakami bi izpostavil naslednje:

- prvoosebnost v službi psihoterapije,
- neskladnost med zunanjo in notranjo zgradbo,
- klasičnost po vsej sili (pisanje v rimi, štirivrstičnici itd.),
- modernost po vsej sili (pisanje brez ločil, s pretirano rabo miselnih prehodov      itd.),
- nepovezanost motivov,
- (pre)skromen stil,
- hermetično zasnovan stil/jezik,
- neuravnovešen jezik (npr. preveč novotvorjenk, tujk itd.),
- neizdelan psihološki profil lirskega subjekta,
- preobilje določenih besednih vrst 
in še veliko je tega ...

In seveda se da mnoge med njimi s kritičnim pristopom, branjem, odprtostjo, tudi izobraževanjem odpraviti.

Kar se varne sobice tiče ... to mora razčistiti vsak pri sebi. Problem je, da Slovenci zelo radi pišemo, tarnamo, govorimo o sebi, mnogo teže pa poslušamo drugega. To včasih opažam tudi na literarnih delavnicah, na katerih nekateri želijo ves čas brati in govoriti o svojem ustvarjanju, ko bi morali poslušati druge, pa zanimanje vidno upade. Pisanje je tudi poslušanje in branje. Veliko branja! Da veš, kje je tvoje pisanje, drugače se oviješ v samozadosten oklep, to pa ni dobro.

Čas je najbrž takrat, ko si pripravljen (tudi) na negativne kritike, odzive, ki so lahko celo diametralno nasprotni tistim, ki jih pisec pričakuje. Pred leti je neka gospa prebrala pesem o svojem pokojnem možu, dva mlajša udeleženca pa sta se tej pesmi posmehnila. Gospa, ki je prej trdila, da je pripravljena na objektivne sodbe o pesmi, je ob tem planila v jok. Taki odzivi seveda pokažejo, da se nekdo enači z besedilom in da še ni pripravljen na izstop iz varne sobice. Tu bi tudi predlagal, da nekdo izstopi iz sobice z manj čustvenimi besedili, takimi, ki nimajo tako težkega zaledja kot na primer v omenjem primeru te gospe. 


Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:53
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:57

David, ko se trudiš, da bi nam vsem odgovoril in ko ravno Talitha Jaguar omenja nakupovalni voziček, tvoja pesem:


David Bedrač

Histerični nakupovalec

Ni ti iti vanjo. V trgovino. V vrsto ljudi.
V tebi je gibanje nemira, histerična želatina v vratu.
Gosti znoj se poliva po redki koži.
Zapreš se. Vrti se ti. Ploščice so v gibanju. Proti tebi leze stena.
Zlomi se hrbet neke straniščne školjke. Nekaj zakašlja.
Nekaj zakašlja na dvoje in se otiplje z odprtimi usti:
tvoj obraz – prestrašen, izkrivljen, mehek v točki, ki je neotipljiva.
Primeš se za kljuko. V roke stečejo opisi skrite groze.
Ni ti iti vanjo, a greš.
Nekaj moraš kupiti. Nekaj nujno potrebuješ.
Nekaj na polici. Nekaj tam, notri, v vrtoglavici prostora.
Vstopiš. Ploščice bolščijo vate. Ni ti iti naprej.
Ni ti iti – biti tu.
V nohtih čutiš razhajanje. Stečeš kot beli pesek po vseh kosteh.
Ne moreš do konca vdihniti. Ne moreš od začetka.
Pohitiš do police. Vse miglja, vrti se.
Veke se stisnejo do zob, zobje se oklenejo drugih zob.
Utrip srca spolzi kot lak po lesu.
In končno prideš do svoje police.
Tu je to, kar nujno potrebuješ. Tu je …
Vzameš. Greš k blagajni, v vrsto, kjer ni nikogar.
Stečeš ven, do prvega ovinka, in sedeš nase …
… in v rokah držiš, kar si kupil,
kar nujno potrebuješ že od rojstva:
ponaredek Munchovega Krika z zlatim okvirjem za na steno.




Zastavica

David Bedrač

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:54
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:54

Draga Talitha,

hvala za pretanjen zapis, ki lepo strne potovanje med mojimi zbirkami. In da, še kako se strinjam z mislijo, da srce ni naprodaj. Na srečo!


Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:56
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:56

Si tudi član uredniškega odbora revije Mentor - omenila bi tvoje izčrpne in navdihujoče uredniške zapise pri objavah v Mentorju, ki ne le umeščajo avtorjevo pisanje, ga anaizirajo, ampak tudi dajejo usmeritve za nadaljnje delo. Kako se je pričelo to sodelovanje, kako gledaš na uredniško delo - kako vidiš urednikovo vlogo pri razvoju avtorja in pri oblikovanju medija?

Zastavica

David Bedrač

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:57
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:57

O, Ana, 

izbrala si meni zelo ljubo pesem iz zbirke Tvoj nakupovalni voziček, ki sicer odraža lik tesnobnega, odtujenega, nevrotičnega subjekta, a skozi impulziven ritem ujame - se mi zdi - atmosfero teh (ne)prostorov, nakupovalnih središč, kjer vsi nekaj begajo, skačejo, iščejo, po nečem hlastajo ...


Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 12. 2014 ob 19:59
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 18:59

Še posebej streznilen ali pa tragičen je konec, ponarejen Krik, pesem odžene v posebno dimenzijo preizpraševanja lastne praznine. Zadela me je.

Zastavica

Gregor Grešak

skrbnik

Poslano:
23. 12. 2014 ob 20:03
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 19:03

Zastavica

David Bedrač

Poslano:
23. 12. 2014 ob 20:05
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 19:05

Uredniško delo je zelo zahtevno in odgovorno. 

Objava je določen pečat, avtorja in urednika, zato je sodelovanje tu še kako pomembno. Ocena, ki jo podam, je zmeraj dvoplastna. Plast, v kateri opozorim na najmočnejše elemente, in plast, v kateri je poudarek na pomanjkljivostih, šibkih točkah poetike. Takega ravnovesja se vedno držim. Le redko je to nemogoče. Če res ni nič pozitivnega, človeku iskreno svetujem, da naj pisanje (vsaj za nekaj časa) opusti.

K sodelovanju me je pritegnila Dragica Vesković, že pred leti. Ideja mi je bila všeč. Predvsem pa se mi je že takrat zdelo pomembno, da piscem sporočim tudi kaj oprijemljivega, "uporabnega". Ocena brez pravega argumenta je nesmiselna. Avtorju, sploh pa začetniku, nič ne pomaga, če mu rečeš, da ti njegove pesmi niso všeč. To ni nobena ocena, sploh pa ne strokovna. To lahko izjavi bralec, ne pa strokovnjak.


Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 12. 2014 ob 20:07
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 19:09

Izvedel si številne delavnice kreativnega pisanja (ena od najbolj razvpitih, Beletrinina literarna šola poezije, je ravno v teku ali že pri koncu?) - kaj se ti zdi pomembno pri delu z udeleženci - kako vidiš vlogo mentorja na živih delavnicah (ki se razlikujejo od uredniškega mnenja, strokovne ocene) ... kakšne odzive udeležencev pričakuješ glede na poslana besedila, so te kdaj presenetii (morda obstaja kaka anekdota)?

Zastavica

 1 2 > 

Komentiranje je zaprto!