Hotela sem
zdrobiti grudico
zemlje med prsti,
pa se je upirala.
Trda, zmrznjena.

Hotela sem zaznati
njen pradavni vonj.
Poledenelost ga je vsega
vpila v svojo
kristalno obliko.

Potem sem vedela.
Nisem več hotela.
Prijateljica zemlja
mi je povedala:
Vse ob svojem času.

Grudica čaka pod snegom.
Znotraj sebe
plesnivo dehti.
Ne jaz, ne ti,
nek čas jo zdrobi.

Lidija Brezavšček - kočijaž