Kričeče zelene oči

zrejo v praznino

njen obraz oblečen v črnino

pogled skrit pred svetom

misli tavajo daleč proč

njena vsak dan kot polarna noč

po glavi rojijo ji srhljive misli

sama od sebe rada pobegnila bi

zelene oči polne solza

skrivajo v sebi žalost srca.

Po dolgi poti hodi sama

oči uprte v tla

misli izgubljene ima

z očmi na široko zaprtimi

vidi poglede uprte vanjo

mislijo si ni več upanja zanjo

njeno srce kot na razstavi

zlomljeno znova in znova

želi si, da besede izrečene

ne bi bilo nobene.

Njen pogled je kot oster nož

z njim ubija kot vojska tisočerih mož

ogledala se boji

boji se odseva, ki v njo strmi.

Monja