Popravljena verzija že objavljene pesmi.

Drgnem.

Krtačo zarijem v telo, ki kriči kot polje pozimi.

Z mislijo lupim plasti, da ostane samo jedro

z brlečo svetlobo.

Karkoli naredim, je meja.

Če samo stojim in se poslušam,

loputajo vrata v meni.

Steklenice se kotalijo iz ene žile v drugo.

Moj vdih je sled prepiha,

ki seli občutke iz podplatov do kamna

in navzgor v zob, ki me ne boli več.

Gib pomeni ukaz možganov,

ki jih ni, ker sem jih postrgala

kot maternico nekega golega dne

v koščku kovine.

Nisem vedela, da so dotiki živi.

Včasih mislim, da jih ne bom nikoli dovolj pokončala.

Uau, kako dobra! razumljiva, gladko teče, ima logično zasnovo. Zelo napreduješ, Vesna.

Lp A

Grenka pesem o ubijanju ubitosti, ki prebiva v notranjosti. Grenko o grenkobi ... Čestitke,

Ana