Letos mineva stota obletnica rojstva enega najpomembnejših slovenskih pisateljev dvajsetega stoletja. Vitomil Zupan ni bil le izjemen in vsestranski ustvarjalec – pisal je romane, pesmi, drame, scenarije, znanstvena dela s področja filozofije in psihologije – ampak tudi markantna figura slovenskega kulturnega in družbenega prostora. Bil je izrazito svobodomiselna osebnost zato ne čudi, da je prihajal v navzkrižje z vsemi, ki so ga skušali disciplinirati. Osrednjo pozornost je vzbujal s svojo partizanščino in povojnim disidentstvom. Zupan je ob Lojzetu Kovačiču tisti slovenski pisatelj, katerega literatura je tesno povezana z njegovim življenjem. Dokumentarni portret skuša v petindvajsetih slikah – strelih (poklon Menuetu za kitaro in aluzija na Zupanovo življenjsko zgodbo ter filozofijo) ne le rekonstruirati v marsičem pustolovsko življenjsko zgodbo, ampak tudi aktualizirati teme, ki jih je Zupan vztrajno razvijal, od svobodnjaštva, vitalizma do nebrzdane erotike in specifičnega moralizma. Podobno kot se v Zupanovi literaturi prepleta življenjska skušnja z refleksijo.
Marko, hvala za tvoj prispevek. Upam, da ne zameriš, ker sem dodal še link na video iz arhiva in temo preimenoval tako, da je lahko večna :)
Poslano:
27. 11. 2014 ob 00:37
Spremenjeno:
27. 11. 2014 ob 00:37
In še en zaprašen zapis o Zupanu (ena od "domačih nalog" dodiplomskega študija):
O erotiki v
delih Vitomila Zupana je pisala Alojzija Zupan Sosič, o njegovi erotiki pa
ostajajo pričevanja Ifigenij Simonović. Ob branju člankov in pričevanj, branju
romana in po ogledu filma sem se tako odločila vzpostaviti vzporednice in
izpostaviti še erotiki jukstapozicioniran sadomazohizem, ki ga je zaslediti v
nekaterih odlomkih.
Prva aluzija na
erotiko, ki še ni bila izpostavljena, je poved, ki se v knjigi od začetka do
konca večkrat ponovi, v prvem delu pa služi tudi kot moto: »ZELO VAŽNO JE PRITI
NA GRIČ.« Ta, z inicialkami podkrepljen izrek, se ponavlja tako ob usvajanjih
kot ob osvajanjih. Razpira se zanimiva vzporednica – usvajanje ozemlja, kjer je
pomembno biti prvi na vrhu griča, da lahko premagaš (postreliš) nasprotnike, in
osvajanje ženske, kjer je cilj priti do njenega venerinega griča. Če bralec
natančneje umešča pojavitve te povedi v knjigi, opazi, da Zupan variira med
tema pomembnima prisvojitvama. V filmu je ta aluzija žal izgubljena, izpuščena.
Prvi momenti
erotike se tako v filmu kot v knjigi pojavijo že na začetku, v knjigi s
podrobnimi opisi Berkovega razmišljanja, predvsem o »čvrsti riti, zaobljenih
bokih in dolgih nogah«; v filmu s prikazovanjem Vesne kot objekta poželenja –
kamera jo vedno obide tako, da ima gledalec občutek, da se njegov in Berkov
svet vrti okoli njenega telesa. Intenziteta erotike se kaže tudi v pogledih, ki
nam jih igralka v vlogi Vesne namenja. Medtem ko v filmu sledimo tukaj predvsem
igri erotike, tudi skozi sceno kjer pride do spolnosti Berka in Vesne na krušni
peči v neki hiši, kjer Partizani prenočijo, se v filmu erotika prevesi v
zametke agresije in sadomazohizma, kar lahko razberemo v naslednjih odlomkih:
»'Pokaži, kje si
bila tepena. '/…/ Obrnila se je na bok in mi pokazala rit. Res je bilo od zgor
do dol videti sledove udarcev, nekakšne temne in svetle pege v mavričnih barvah
od modrikastega do rumenega. /…/ 'Poklekni.
Spravi se na vse štiri,' sem ji dejal. /…/ Nič ne vem, kako sem jo
prevrnil po peči in jo naskočil z vso močjo.« (str. 75)
Večji del film
sicer sledi erotičnim aluzijam, vendar jim ne namenja takšne pozornosti kot
knjiga. V osredje in ospredje filma je postavljena Berkova življenjska zgodba,
ki niha med prizori iz njegove partizanske preteklosti in druženjem z gospodom
Bitterjem (ki je v isti vojni zastopal nemško stran) ter njegovo ženo v
Španiji. V knjigi je erotičnost močno prisotna, opisi skoraj vseh žensk so
ubesedeni skozi prizmo moškega (Berkovega) poželenja, pri čemer ženska postaja
subjekt, ki ga je treba usvojiti za vsako ceno. Kot zelo pomemben motiv se
pokaže Bridka (tako Berk poimenuje tujko, katere imena ne pozna), saj dobršni
del romana predstavlja nekakšno utelešenje popolne ženske, ki ga venomer
postavlja v nasprotje z »debelimi, rejenimi kmečkimi dekleti«. Srečanje z
Bridko je v knjigi opisano tako:
»Desna [od treh
žensk, op. p.] je bila prav čedna, oblih oblik, nekoliko prekratkega krila;
imela je plemenit profil črnolase lepotice, izpod rumene rute so ji padali
dolgi lasje, boke je imela napete in noge nekoliko krepke, a lepo oblikovane.
/…/ Precej močne prsi so se ji pri stopanju lahko stresale. Ni hotela povedati,
kako ji je ime, zato sem jo krstil za Bridko.« (str. 115)
Kot erotična
poželenja se v knjigi pojavijo še Sonja, kurba, Milica in Meta, nobena od njih
v filmu ni prisotna z imenom, so pa predstavljena različna spogledovanja, kjer
bi se njihove vloge lahko odražale. Vsekakor pa ne gre za tako napet odnos med
moškim in žensko, kot je prikazan v romanu, ampak zgolj za prehajajoča
spogledovanja. Še najbližje takšnemu prikazu je odnos s punco, ki je Berku
»sešila kapico« (Gre za kapo s prepoznavno partizansko zvezdo.) V tišini se
spolni odnos zgodi kar dvakrat, ob tem pa poslušamo pijano petje drugih
partizanov: »Oj, polje, kdo bo tebe ljubil …«
Ob koncu bi rada
izpostavila prizor, ki je tako v knjigi kot tudi v filmu eksplicitno
sadomazohističen. V Ravbarjevi hiši, kjer se Partizani ustavijo »da bi dobili
nekaj za pod zob«, spozna Berk Sabino, Ravbarjevo hči. Odnos med njima se
zaostri že na začetku, ko mu grozi, da bo poklicala Nemce, kasneje pa se
silovita besedna agresija sprevrže v sledeča dejanja:
»'Pa veš, kaj
govoriš, deklina,' sem jo nadrl. To jo je posebno ujezilo. Deklina? Jaz? Obuj
se, capin, in se poberi, tiste žgance bom pa zagnala za vama na dvorišče. /…/
Ravbar je spravil hčer, da je šla z njim v kuhinjo. /…/ Iz kuhinje je bilo
slišati zvenčanje posode. Da ne meče najine menaže po tleh, me je spreletelo.
Stopil sem tja. /…/ Stopila je predme. Kaj iščem tukaj? Kar prijela bi me in
vrgla ven. Samo dotaknila se me je, ko je zaplalo po meni. Zgrabil sem jo za
roke, jih zvil, da je klecnila in kriknila od bolečine, z levico sem jo podržal
nad zaboj za kurivo, z desnico sem pa segel po dolgo kuhalnico nad zabojem v
žličniku. Udaril sem po napeti riti, počilo je, ona pa je kriknila hripavo,
drugače kakor prej, udaril sem še enkrat in še enkrat po gibajoči, migajoči
gmoti njene oble riti. /…/ Njen odpor je bil čedalje manjši. /…/ Med nogami sem
začutil njeno roko. Zdaj je vse steklo z veliko hitrostjo. V hipu mi je odpela
hlače in našla tisto reč že primerno napeto, vzela ga je ven in usmerila rit
proti njemu, izpustil sem njeno desnico, zgrabil sem jo z obema rokama za boke in
si jo nasadil, medtem je kuhalnica zletela nekam stran.« (str. 345–348)
Prizor je tako v
filmu kot v knjigi nazorno predstavljen,
zato me še toliko bolj čudi dejstvo, da so ga slovenske raziskovalke in
slovenski raziskovalci literature »nekako prezrli«. Če v prejšnjih prizorih
lahko v večji meri govorimo o erotiki, potem je ob tem treba izpostaviti tudi
sadomazohistično, agresivno plat, ki pa se je mnogi izogibajo. S tem pa
odrekajo Zupanovemu pisanju eno plast človeškega bivanja in njegovega
psihološkega ustroja – človek namreč ni samo erotično, ampak tudi agresivno
bitje; že Stari Grki so vedeli, da Eros in Tanatos prebivata v vsakem od nas,
tako v dejanskosti kot tudi v literaturi, zato se mi je zdelo še toliko bolj
smiselno, da to na primeru Menueta za kitaro izpostavim.
Vsi citati so
iz: Zupan, V. (2004): Menuet za kitaro. Ljubljana, DZS, Zbirka Slovenska
zgodba.
Gregor, kaj bi zameril : ) Super, da si dodal link na video!!!
Lucija, hvala tudi tebi, preberem enkrat danes : )
Lp, Marko : )
Komentiranje je zaprto!