Sem jesenska ženska, mračna, meglena,

posušena, zmrznjena

od severnega vetra zbičana ,

s strahom zrem v ogledalo,

kako štrli pukl iz hrbtišča,

kakor posušen osamelec sredi ravnice,

ne ločim več sanj od dnevnih novic,

komaj še spoznam znance,

prijatelji redko zaidejo pod moje krošnje,

preveč jih, odkar so se  namnožili kot kobilice,

naredijo več škode kot vsi strici iz ozadja,

rdeči in beli,  polži,  suša in povodnji skupaj.

Pomladna ženska umre mlada,lepa

in brez pukla, ni ji bilo treba nositi na hrbtu

cele žlahte - za tri kolena nazaj in naprej.

Pomladna zapusti samo majskega ljubimca

in dva ali  tri prijatelje.

lin