Pridi, milo bitje, zbiralka stranpoti, prinesi k meni svojo belo kožo.
Napolni dno večera in spet pripoveduj o luči, ki ve, da bo ugasnila.
Razparaj tihi strop nad nama, da pade v prstenost bolna duša lune.
Pridi, lovci so davno zaprli pohotne poglede med ponos in trofeje,
samci so mrtvi, mladiči že pozabljajo na matere in željo po imenu.

V molčeči pokrajini golih dreves in suhih nasmehov klijejo mravlje.
Spoznala si zeleno in zgodbe nje častilcev. V glas se je ujelo kesanje.
Spotik je privekal na svet v zevajoči obliki otroka. Vem. Vedela si.
Že od začetka. Pa vendar... Lezi ob meni in glejva. Sedaj je nad nama.
Samci so mrtvi. Pozabljava. Prehajava v zgodbo neštetih črnih nožic.

Lezi ob meni, mila. Postarani obraz se prilega okruškom mojih grehov.
Kar bo prišlo, je le drobna poka v skali. Vlažen smrček ob potoku, ki
spet zazna nevarnost divjih psov. Spoznal sem te, ko je strah že položil
utrujenost na mehkobo mojih vek. Ko so boki v templje gozdov že bili
darovali dišeče mladiče. Prirasti se še enkrat name. Potem sanjaj. Mah.

Polona Campolunghi Pegan