Sem to, kar izberem, da bom. (C. J.)

Včasih si zaželim, da bi še

lahko živela sama s seboj. Morda

bi bilo zanimivo spoznati koga novega.

Morda bi bilo mirno, tako kot kadar

zjutraj po prekrokani noči stopiš

na teraso in s popokanimi kapilarami

prečešeš meglene kapuce streh.

Morda bi si dala roko, se potrepljala

po rami, po glavi, po prsih, aha,

malo me je še tukaj, še nekaj tleska

pod kožo, morda bi stisnila tisto drugo,

tisto mrtvo ribo, da bi znova zamigljala

in se mi izmuznila in pomagala

okviriti moj obris.

Morda bi si dala nogo, a bi potem,

enkrat proti večeru zimskega spanja,

pobrala svoj obraz iz plundrastih zamrzlin,

ga prekrila s hladnimi prsti, ki bi bili

še vedno veliko, veliko toplejši od njega

in njegovega srenastega olupka,

ga pobožala in mu povedala, da je v redu,

v redu so oči, nekam otrple, ampak tega

sem navajena, v redu so gube in pege,

samo izpahnjeni nasmešek

bo treba, ko se odtaja, na novo urezati.

Počasi, v mrazu in s trdimi sklepi

in z zabrazgotinjenimi blazinicami

dlani, bokov, stegen bi se seznanila

s tem telesom, s to posodo, poiskala žlico,

morda nož, postrgala po zaskorjeni vsebini,

jo zgodljala, segla z nohti do dna, kajti dno je,

dno vedno je, našla tam tebe, o, ti deklica,

še si tu, spoznajva se, nič manj me ni strah

kot tebe, nič bolje te ne poznam kot ti mene.

Potem bi se skozi polarne noči seznanjali,

tolažili, ljubkovali, prepirali … ob jesenskem

solsticiju, ker bi čas moral teči nazaj,

bi bili enaki, dan in noč enako dolga,

enako močna, druga drugi olje in kruh

bi kapljali in se drobtinili v mlado vino.

Včasih … Večinoma pa jo, punčaro nesposobno,

prepuščam klavcem in čakam na krvavice.

Aleksandra Kocmut - Kerstin