S prednjima zoboma

zgrabim bankovec,

nato se kot Jerry Lee

počim na klavir.

Gorčica je že zapadla,

položnica tudi,

sosedje po nesreči s plinom

dajo mir.

Na steno obesim sliko

brezzobe matere.

Poleg nje obesim sliko

brezzobega sebe.

Bo šlo? se vprašam,

bom premagal mater?

Koliko gub še potrebujem?

Koliko jebe?

Možgane sem si zlepil

s selotejpom.

Cenen je, ne vem,

če bo dolgo zdržal.

Dobro mi gre, šepetam,

saj imam kje prespati.

Črnoglede napovedi za prihodnost

nimajo prav.

Rad bi

dolgo živel.

Živ bom,

dokler bom za to plačeval ...

Matej Krajnc