Najina zakonska postelja je postala veliko, z umazanim snegom prekrito polje. Vsak na svojem koncu sva obležala: jaz do roba obupana, ti slabe volje. Široka je - koliko? Dva metra mogoče, a kot da med nama bi najmanj milja bila. Moja roka se te dotakniti hoče, toda ponos zadržuje željo srca. Smešno, kako se spalnica širi v vse dimenzije! Kako strašna tujca, kako strašno daleč sva si! Globok vzdih se mi iz grla izvije. Kam je odšla ljubezen, kam so odšle strasti? Poslušam, kako dihaš. Vem, da ne spiš. V mraku plaho poškilim na tvojo stran. Razločim tvoje obrise. Na hrbtu ležiš. Dolga noč je pred nama, še daleč je dan. Obračam se levo in desno, a spanec ne pride. Rjuhe so mrzle, a zrak drgeta od vročine. Minilo bo še nekaj ur, preden mesec zaide, ur, polnih samote in bolečine. Vstanem, grem v kuhinjo in si prižgem cigaret. Gluha tišina sedi za mizo z menoj in od solzá je ves zamegljen moj pogled. Zdajle bi morala vendar biti s teboj! Vrnem se v spalnico. Glej, pa si vendar zaspal! Zavlečem se pod odejo razprtih oči, nasmehnem se malo, ker ravnokar si zasmrčal - nasmehnem, a v meni vse poka, se lomi, ihti. Naenkrat pogoltne me spanec - in glej, že je svit! Ponorela bolest mi zakljuje sredi možgan'. Gledam te. Spiš. Od pasu navzgor si razkrit. Nad mestom izlega se zlobno režeči dan.

Aleksandra Kocmut - Kerstin